Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding false document forgery conviction.

Zahteva zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.K. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Razlaga, da je obsojenka pri registraciji osebnega avtomobila le posodila svoje osebne podatke, ni sprejemljiva glede na to, da je podpisala račun, prav tako zapisnik o tehničnem pregledu avtomobila, na podlagi teh listin, katerih vsebina ni bila resnična, pa ji je bilo izdano prometno dovoljenje, ki je izkazovalo njeno lastništvo avtomobila, pri čemer se je pri registraciji izkazala celo s svojo osebno izkaznico. Zato zgolj dejstvo, da je bil soobsojeni tedaj navzoč in naj bi fizično predal ponarejene listine, ni odločilno za oceno obsojenkinega ravnanja v smislu kaznivega dejanja po 1.

odstavku 258. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 3.5.1999 je bil obs. I.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ v zvezi s 1.

odstavkom 26. člena KZ, obsojeni M.K., B.V. in M.K. pa so bili spoznani za krive kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1.

odstavku 258. člena KZ. Obs. I.P. je sodišče prve stopnje izreklo kazen 3 mesecev zapora, obsojenim M.K., B.V. in M.K. pa je sodišče prve stopnje izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo vsakemu kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil le zagovornik obs. M.K., njegovo pritožbo pa je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 9.9.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.a

Zagovornik obs. M.K. je dne 17.12.1999 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, "da razveljavi odločbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje."

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker ni podano nasprotje med vsebino zapisnika in izrekom sodbe, zagovornik pa dejansko zatrjuje, da temelji obsodilna sodba na napačni dokazni oceni. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obs. M.K. je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zatrjeval, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno zato, ker obsojenka nikoli ni predložila ponarejenih listin referentu organizacije, pooblaščene za registracijo motornih vozil, ker je to fizično storil soobsojeni I.P. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa izpodbija sodbo pritožbenega sodišča, katere razlogi so po njegovem mnenju v nasprotju z izrekom, pri čemer pa povzema le del obrazložitve drugostopenjske sodbe, v kateri je navedeno "ob takem njenem ravnanju se pokaže, da je dejansko v njenem imenu bila predložena že navedena dokumentacija, na podlagi katere je bila opravljena registracija osebnega avtomobila". Kot je že navedeno, zagovornik obs. M.K. povzema le del razlogov drugostopenjske sodbe, ne pa tudi drugih razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je v drugostopenjski sodbi utemeljeno navedeno, da ni mogoče sprejeti razlage, s katero je skušala pritožba prikazati, da je obsojenka pri registraciji osebnega avtomobila le posodila svoje osebne podatke. Obsojenka je podpisala račun z dne 23.11.1994, prav tako tudi zapisnik o tehničnem pregledu avtomobila z dne 23.11.1994, na podlagi teh listin, katerih vsebina ni bila resnična, pa ji je bilo izdano prometno dovoljenje, ki je izkazovalo njeno lastništvo avtomobila. Pri tem se je pri registraciji izkazala celo s svojo osebno izkaznico, kar je razvidno iz njenega zagovora. Zato je povsem pravilno in utemeljeno stališče pritožbenega sodišča, da zgolj dejstvo, da je bil soobsojeni I.P. tedaj navzoč in ki naj bi fizično predal ponarejene listine, ni odločilno za oceno obsojenkinega ravnanja.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Pripomniti pa je treba, da je bil v obravnavani kazenski zadevi kršen kazenski zakon celo v korist obsojenke, saj ji sodišče ni odvzelo premoženjske koristi, pridobljene v zvezi s kaznivim dejanjem.

Obsojenka je namreč v zagovoru povedala, da ji je soobsojeni I.P. za dejanje, ki ga je storila, obljubil 300 DEM, izročil pa ji je 200 DEM po izvršeni registraciji avtomobila na njeno ime.

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.