Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to lack of essential procedural violation.

Zahteva obs. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.K. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Ker je v pravnomočni sodbi v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP navedeno, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Obs. B.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4.11.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ, storjenega v stanju bistveno zmanjše prištevnosti. Sodišče prve stopnje mu je z uporabo določil o omilitvi kazni izreklo kazen 4 let zapora, v katero mu je vštelo pripor od 27.5.1998 dalje. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 11.2.1999 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornice obs. B.K. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 8.6.1999 obsojenec uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči v skladu z določilom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, saj se navedbe obsojenca nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve zakona pa niso podane.

Zahteva obs. B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav obs. B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati dejanskega stanja, pa iz njene obrazložitve izhaja, da uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja namreč, da bi izvedba dokazov, ki jih je predlagal, dodatno osvetlila dejansko stanje, vendar pa je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče M.L., hčerke A.L., ter priče S.S., sodišče pa je zavrnilo tudi njegov predlog, da se pribavijo spisi sodnika za prekrške, ki se nanašajo na njegove spore z L. in D. Res je sicer obsojenčeva zagovornica na glavni obravnavi dne 21.9.1998 predlagala zaslišanje priče mladoletne M.L., ne da bi pri tem navedla, katera dejstva naj bi se z njenim zaslišanjem dokazala (4. odstavek 329. člena v zvezi s 1. odstavkom 289. člena ZKP), vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo, v razlogih sodbe pa podrobno pojasnilo, zakaj zaslišanje priče M.L. za ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno. Nihče, torej tudi ne obsojenec, ni zatrjeval, da naj bi mladoletna M.L. dogodek pred vrati stanovanjske hiše videla, zaradi česar okoliščina, ki jo zatrjuje obsojenec, da je M.L. videl v kuhinji skupaj z materjo A.L., medtem ko je A.L. izpovedala, da sta bili v času dogodka v prvem nadstropju hiše, sploh ni bistvena. V razlogih pritožbenega sodišča je tudi podrobno pojasnjeno, da glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o skrhanosti odnosov med obsojencem, oškodovancem in A.L., ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka s pribavo spisov sodnika za prekrške ter z zaslišanjem priče S.S. o dogodkih v preteklosti. V pravnomočni sodbi je v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP določno in popolnoma navedeno, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo navedenim dokaznim predlogom, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, ki je po mnenju obsojenca v tem, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, ni kaznivo dejanje. Res je sicer, da po določilu 1. odstavka 11. člena KZ ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v silobranu, vendar pa je sodišče v pravnomočni sodbi na podlagi ocene zbranega dokaznega gradiva ugotovilo, da obsojenec ni ravnal v silobranu, obsojenec pa s trditvijo, da je ravnal v silobranu, izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zato ker niso podane kršitve zakona, na katere se obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje, ter zato, ker v zahtevi uveljavlja razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP.