Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to improper ground of erroneous fact-finding under ZKP.

Zahteva zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.J. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 21.9.1998 je bil obs. M.J. spoznan za krivega kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 181. člena KZ določena kazen 1 leta in 5 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 152.

člena KZ pa kazen 1 mesec in 15 dni zapora, nato pa mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 1 leto in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let. Obs. M.J. so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.6.2201 ob reševanju pritožb zagovornika obs. M.J. in okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ zavrnilo, pritožbi zagovornika obs. M.J. in okrožnega državnega tožilca pa je zavrnilo kot neutemeljeni in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 181. člena KZ potrdilo.

Zagovornik obs. M.J., odvetnik M.M.P. s P., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjal obsojenca po uradni dolžnosti, za kar so mu bili nekritično priznani stroški in nagrada kar v skupnem znesku 684.521,00 tolarjev, je dne 29.11.2001 na podlagi pooblastila obsojenca z dne 28.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, katerih niti ni potrebno povzeti, je razvidno, da v njej zagovornik obsojenca, čeprav uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi konkretno navedel, katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. Seveda tudi ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje samemu sebi. V izreku pravnomočne sodbe je povsem razumljivo opisano obsojenčevo dejanje, v katerem so podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina, ki jo je obsojenec dolžan plačati, odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.