Supreme Court revokes lower court rulings on bank guarantee for bonds, remanding case for new trial due to misapplication of law.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Garancija, ki jo da banka za izpolnjevanje obveznosti iz obveznic, je bančna garancija, katere koristniki so kupci obveznic.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 400.000,00 DEM s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Prav navaja tožeča stranka v reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje pri svojih odločitvah zmotno uporabili materialno pravo. V obravnavanem primeru ne gre za neko garancijo posebne vrste, ampak za bančno garancijo iz 1083. člena ZOR z nekaj posebnostmi, pogojenimi z načinom nastanka obveznosti izdajatelja obveznic iz prodanih obveznic.

Bančna garancija je sredstvo zavarovanja terjatve. Banka jo izda koristniku garancije, to pa je imetnik terjatve proti neki tretji osebi - dolžniku. Z njo se zaveže, da mu bo terjatev poravnala tako, kot je navedeno v garanciji, če tega ne bo storil dolžnik.

Zakon o vrednostnih papirjih (Ur. list SFRJ štev. 64/89 in 29/90), ki ureja pogoje, način izdajanja in prenos določenih vrednostnih papirjev, med drugim tudi obveznic (ne ureja pa garancij - 1. člen zakona), določa v 28. členu, da lahko da banka drugemu izdajatelju obveznic garancijo za izpolnjevanje vseh ali določenih obveznosti, ki jih je izdajatelj obveznic prevzel do imetnikov obveznic. Te določbe pa ni mogoče razumeti tako, da je koristnik garancije izdajatelj obveznic, to je (bodoči) dolžnik, ne pa (bodoči) upniki - kupci obveznic. Tudi v primeru izdaje obveznic z bančno garancijo so koristniki garancije upniki - imetniki obveznic. Zato je tudi sprejeta v 2. odst. 33. člena omenjenega zakona določba, da se navede na sprednji strani obveznice firma oziroma ime in sedež garanta. Ta posebnost bančne garancije za obveznosti iz obveznic je uvedena zato, ker ob sklenitvi pogodbe med izdajateljem obveznic in garancijsko banko za izdajo garancije še ni upnikov. To bodo bodoči kupci obveznic šele postali z njihovim nakupom.

Tako, kot je obrazloženo zgoraj, je treba razumeti tudi garancijsko pogodbo štev. 308/89, ki sta jo sklenili tožena stranka in M. dne 27.12.1998, saj se pogodbena določila tako tudi glasijo. Prvi člen pogodbe določa (med drugim), da banka (tožena stranka) jamči s (to) garancijo, da bo plačala znesek garancije, če prosilec garancije (M.) ne bo izpolnil obveznosti vračila posojila, tretji člen pogodbe pa, kakšne so obveznosti prosilca garancije (M.), če bi morala banka (tožena stranka) na podlagi garancije izpolniti njegove zapadle obveznosti. Tudi obvestilo o garanciji tožene stranke za obveznosti iz obveznic, navedeno v smislu 2. odst. 33. člena zakona o vrednostnih papirjih na sprednji strani obveznic, ne daje nobene opore za drugačen zaključek. Samo tretja točka garancije, "da bo banka na pisni poziv prosilca garancije plačala zapadle obveznosti iz garancije", bi lahko bila podlaga za takšno razlago obveznosti tožene stranke, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Ta drugačna razlaga pa ni sprejemljiva iz dveh razlogov. Tožena stranka je izdala garancijo na podlagi dvostranskega dvostransko obveznega pravnega posla - garancijske pogodbe. Določb takšnega pravnega posla pa ni mogoče spreminjati z enostranskim pravnim aktom - z garancijo. Razen tega pa o garanciji kot instrumentu zavarovanja sploh ni mogoče govoriti, če zavisi njena realizacija od dolžnika. Tako nizke strokovnosti, da ne bi znali ustrezno uporabiti izraza "garancija", kot to meni pritožbeno sodišče, pa revizijsko sodišče strankama garancijske pogodbe, zlasti pa toženi stranki, ki je banka, v katere dejavnost spada tudi izdajanje garancij, ne pripisuje.

Revizija je utemeljena že zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi te tudi dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno in sicer zlasti z vidika tistih ugovorov tožene stranke proti utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jih sodišči še nista obravnavali. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.