Appeal court rejects protection of legality request challenging factual findings and sentencing appropriateness.

Zahteva obsojenega R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Z izpodbijanjem dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, obsojenec uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Obsojenega R.M. je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo z dne 29.4.1997 spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, s katero je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.7.1997 obsojenčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je preizkusno dobo skrajšalo na eno leto, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona (iz vsebinskega dela zahteve očitka teh kršitev ni razbrati) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti očitanega kaznivega dejanja, ali pa zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni prisluhnilo njegovemu zagovoru in dokaznim predlogom. Dejstvo, da ni znano, kako je prišlo do oškodovančeve poškodbe, ne sme biti podlaga za njegovo obsodbo, saj izvedenec dopušča tudi druge načine nastanka poškodbe, ki jih sodišče ni izključilo. Meni, da je sodba pomanjkljiva, saj so razlogi o odločilnih dejstvih zelo nejasni in v nasprotju s seboj ter z vsebino ostalih listin. Kot prestrogo označi tudi kazensko sankcijo, ki mu je bila izrečena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v delu zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Obe sodišči sta namreč ugotovili, kakšen je bil mehanizem nastanka oškodovančeve poškodbe in sta z jasnimi razlogi izključili druge možnosti za njen nastanek. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), zato Vrhovno sodišče obsojenčevih navedb v zahtevi, ki merijo na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega, ni upoštevalo.

Glede dejanskih ugotovitev, ki jih sodbi vsebujeta, imata obe sodbi ustrezne in skladne razloge, saj pojasnita, zakaj sta sprejeli oškodovančevo verzijo dogajanja, zato kršitev po 11. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje obsojenec, v izpodbijanih sodbah ni podana.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni sledilo obsojenčevim dokaznim predlogom, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec dokaznih predlogov v času postopka na prvi stopnji ni podal. Ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj je namreč le navedel imena sosedov in podal domnevo, da bi sosedje morali slišati, če bi med oškodovancem in njim prišlo do konflikta. Res pa je dokazni predlog za zaslišanje sosedov podal v pritožbi, a ga je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da zaslišanje sosedov ne bi moglo prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja.

Obsojenec v zahtevi napada tudi primernost kazni, ki mu je bila izrečena. To vprašanje je lahko po določbi 4. točke 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP razlog, s katerim se sme izpodbijati sodba sodišča prve stopnje. Tega je obsojenec v pritožbi tudi uspešno uveljavljal, zahteve za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni moč vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP).

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, deloma pa zahteva uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbija primernost kazenske sankcije, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.