Request for protection of legality dismissed as it concerns sentencing assessment, not procedural violation.

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, od tega na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Drugačna ocena okoliščin, ki so bile upoštevane pri odmeri kazni, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ajdovščini je spoznalo obs. B.V. za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka v višini 202.607,40 SIT, od tega je 45.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo. Tako je obsojencu na podlagi prvega odstavka 325. člena KZ izreklo kazen treh mesecev zapora, na podlagi 39. člena KZ pa stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev. Kot stroške pritožbenega postopka je obsojenec dolžan plačati povprečnino v višini 50.000, 00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.4.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi "napačne oz. neutemeljene uporabe materialnega kazenskega prava in kršitve postopkovnih pravil". Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje in potrdi prvostopenjsko odločbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Do odločitve v tej zadevi pa naj se zadrži izvrševanje pravnomočne odločbe Višjega sodišča v Kopru, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) meni, da iz vsebine zahteve izhaja, da se zagovornik ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče, in zato obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Pravice do obrambe in pritožbe pa niso bile kršene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V okvirih, določenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka), zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka).

K točki B III/1 in 2 zahteve za varstvo zakonitosti:

Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je višje sodišče pri izreku kazni treh mesecev zapora ostalo v mejah, določenih v prvem odstavku 325. člena KZ, pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila za dobo šestih mesecev pa v mejah iz prvega in drugega odstavka 39. člena KZ. Pri tem je upoštevalo okoliščine, ki so bile v zvezi s kaznivim dejanjem in obsojenčevo osebnostjo ugotovljene že na prvi stopnji (stopnja alkoholiziranosti, po storitvi kaznivega dejanja je bil obsojenec še dvakrat kaznovan za prekrška zaradi vožnje pod vplivom alkohola, gre za poklicnega voznika, odmaknjenost dogodka), ki pa jih je drugače (strožje) ovrednotilo kot sodišče prve stopnje.

Zagovornikovo vprašanje glede primernosti izrečene kazni zapora glede na obsojenčevo osebnost, navedbe glede kršitve pravil o individualizaciji kazenskih sankcij, da je bila kazen izrečena le na podlagi enega dejstva, ki ga je posredovalo tožilstvo, medtem ko bi višje sodišče moralo ugotavljati tudi obsojenčev subjektivni odnos po nesreči, onemogočanje dela obsojencu kot poklicnemu vozniku z izrekom stranske kazni, tako ne sodijo v krog razlogov, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Nanašajo se na drugačno oceno okoliščin, ki so bile upoštevane pri odmeri kazni, kar pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da ne drži trditev v zahtevi, da državno tožilstvo na prvi stopnji ni predlagalo izreka stranske kazni (zapisnik o glavni obravnavi z dne 28.12.1999 - l.št. 101 in sodba sodišče prve stopnje - l. št. 108), da pa sodišče na take predloge ni vezano (347. člen ZKP).

Zagovornik meni, da je stranska kazen po 39. členu KZ smiselno primerljiva z ustavno sporno sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se obligatorno izreče v nekaterih primerih cestnoprometnih prekrškov. V zvezi s tem je Ustavno sodišče z odločbo opr. št. U-I-213/98 z dne 16.3.2000 (Ur. l. RS, št. 33/2000 in št. 39/2000 - popravek) odločilo, da prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zato kaj takega ni mogoče trditi niti za kazen po 39. členu KZ.

K točki B IV

Sodišče druge stopnje naj bi kršilo pravico do obrambe, ker je spremenilo kazensko sankcijo, ne da bi obsojencu dopustilo zadostno možnost obrambe. Kot je bilo že pojasnjeno, višje sodišče ni ugotovilo nobene druge (nove) okoliščine, ki bi jo vzelo za podlago svoje odločitve o kazni, ampak zgolj tiste, glede katerih je obsojenec imel možnost izjasniti se in predlagati dokaze že na prvi stopnji. Izkoristil pa je tudi svojo pravico do odgovora na pritožbo. Kršitev te pravice (tretji odstavek 16. člena ZKP) zato ni podana.

Prav tako ni kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki naj bi bila v tem, da se obsojenec ni mogel pritožiti zoper sodbo višjega sodišča, ker ZKP te pravice ne pozna. To ne drži povsem, saj je v določenih taksativno naštetih primerih, navedenih v 398. členu ZKP, dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje. Obravnavana zadeva mednje ne sodi. Poleg tega pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS zagotavlja zgolj pravico do dvostopenjskega sojenja, ki je bila v tem primeru realizirana.

Ostale navedbe v tej točki zahteve za varstvo zakonitosti pa se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja.

Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje vlagatelj, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.