Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Ips 155/2000 ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.155.2000 AI generated

Supreme Court dismisses late appeal against 1946 judgment due to expired two-year filing deadline under ZKP.

Case Number Sklep I Ips 155/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of the Republic of Slovenia dismissed the defense's request for protection of legality regarding a 1946 judgment. The defense filed the request on June 12, 2000, well after the two-year deadline established by Article 559 of the Criminal Procedure Act (ZKP) expired on December 31, 1996. The court rejected the appeal because the request was filed too late and was also inadmissible since a similar request had already been rejected in 1999.

Legislator headnote

AI generated

Article 559 of the Criminal Procedure Act; Article 423 paragraph 2 of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality against a final judgment rendered before the enactment of the Criminal Procedure Act must be filed within two years of the Act's entry into force, and such requests are inadmissible if previously rejected by the Supreme Court absent a European Court of Human Rights finding of a rights violation.

Keywords

AI generated
protection of legality Criminal Procedure Act filing deadline inadmissible request final judgment supreme court procedural time limit

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
Supreme Court of the Republic of Slovenia, Judgment of 15.4.1999
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva zagovornikov obs. M.J.-V. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.1946 se zavrže.

[JEDRO]

Dveletni rok iz 559. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, je potekel 31.12.1996. Zahtevo, vloženo 12.6.2000, je bilo zato treba kot prepozno zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Po določilu 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so smeli obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v roku 2 let po uveljavitvi tega zakona. Glede na to, da je po določilu 566. člena ZKP pričel veljati dne 1.1.1995, je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potekel dne 31.12.1996.

Zagovorniki obs. M.J.-V. so zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.1946 vložili neposredno na sodišču dne 12.6.2000, torej že po izteku roka, predpisanega v 559. členu ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti so torej vložili prepozno. Zato jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni vložena le prepozno, pač pa je tudi ni dovoljena. O zahtevi zagovornikov obsojenke za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, ki so jo vložili dne 28.11.1996, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo, in sicer jo je s sodbo z dne 15.4.1999 zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se zagovorniki obsojenke ne strinjajo z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena. Pri tem je potrebno opozoriti na določilo 2.

odstavka 420. člena ZKP, po katerem zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti, razen v primeru iz 5.

odstavka 421. člena ZKP, to je v primeru, če je bilo z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina.