Appeal allowed; default judgment revoked due to insufficient proof of defendant's non-response.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia revoked the second-instance judgment and returned the case for retrial. The defendant argued that a recommended letter sent on April 2, 1993, served as a valid defense against a default judgment issued on April 6, 1993. The court held that mere doubt regarding the letter's contents could not prejudice the defendant, as the statutory requirements for issuing a default judgment were not met.
Legislator headnote
AI generatedZPP 332. člen 3. točka 1.; ZPP 354. člen 6. točka 2.; ZPP 394. člen 1. odstavek 1.: A default judgment is invalid if there is reasonable doubt that the defendant did not receive the claim, and the court must presume the defendant's right to respond rather than assume non-response.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Dvom, ali je tožena stranka s priporočeno pošiljko, ki je dokazano prispela na sodišče pred dnem izreka sodbe zaradi izostanka, res poslala sodišču odgovor na tožbo, ne more iti v škodo toženi stranki. Odločitev, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče, bi bila možna samo, če bi sodišče z gotovostjo ugotovilo, da tista priporočena pošiljka, ki je prišla 5.4.1993 na sodišče, ni vsebovala vloge, ki jo zatrjuje tožena stranka.
Glede na zgoraj navedeno torej predpostavka iz 3. točke 1. odst. 332. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka ni izpolnjena. Ker jo je sodišče prve stopnje vseeno izdalo, sodišče druge stopnje pa pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, je na obeh stopnjah prišlo do kršitve iz 6. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odst. 394. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni preizkušalo, ali so podani še kakšni drugi zatrjevani revizijski razlogi, ker je že ugotovljeni zadostoval za ugoditev reviziji.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 28.817.092,40 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da jo vlaga iz vseh revizijskih razlogov. Med drugim tudi navaja, da je pritožbeno sodišče njeno pritožbo proti sodbi zaradi izostanka nepravilno zavrnilo tudi zaradi tega, ker je izdajo takšne sodbe preprečila s pravočasno priporočeno na pošto oddanim odgovorom na tožbo, v katerem je tožbenemu zahtevku oporekala. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija je utemeljena.
Pritožbeno sodišče meni, da bi morala tožena stranka za to, da bi lahko uspešno uveljavljala pravočasno oporekanje tožbenemu zahtevku, poslati odgovor na tožbo s povratnico, ali ga osebno izročiti sodišču. Ob dejstvu, da odgovora na tožbo ni, bi bilo mogoče samo tako šteti za dokazano, da je dne 5.4.1993 prispel na sodišče prav takšen odgovor na tožbo, kakršnega je tožena stranka priložila pritožbi.
Tožena stranka je dokazala, da je 2.4.1993 poslala po pošti priporočeno na sodišče prve stopnje pošiljko, ki je prispela na sodišče 5.4.1993, torej dan pred 6.4.1993, ko je sodišče na pripravljalnem naroku izreklo sodbo zaradi izostanka. Z odgovorom na tožbo (drugopisom), ki ga je priložila pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka pa je dokazovala, da je z omenjeno priporočeno pošiljko poslala sodišču prve stopnje odgovor na tožbo.
Res se lahko pojavi dvom, ali je tožena stranka dne 2.4.1993 poslala sodišču sodišču odgovor na tožbo, kot to zatrjuje. Toda, sodišče izreče sodbo zaradi izostanka samo izjemoma, če so izpolnjene vse stroge predpostavke iz 332. člena ZPP. Zato dvom, ali je tožena stranka s priporočeno pošiljko, ki je dokazano prispela na sodišče pred dnem izreka sodbe zaradi izostanka, res poslala sodišču takšen odgovor na tožbo, kakršnega zatrjuje in ga je v dokaz resničnosti svojih trditev priložila pritožbi zoper sodbo, ne more iti v škodo toženi stranki. Odločitev, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče, bi bila možna samo, če bi sodišče z gotovostjo ugotovilo, da tista priporočena pošiljka, ki je prišla 5.4.1993 na sodišče, ni vsebovala vloge, ki jo zatrjuje tožena stranka.
Glede na zgoraj navedeno torej predpostavka iz 3. točke 1. odst. 332. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka ni izpolnjena. Ker jo je sodišče prve stopnje vseeno izdalo, sodišče druge stopnje pa pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, je na obeh stopnjah prišlo do kršitve iz 6. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odst. 394. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sodjenje. Pri tem ni preizkušalo, ali so podani še kakšni drugi zatrjevani revizijski razlogi, ker je že ugotovljeni zadostoval za ugoditev reviziji.