Supreme Court dismisses defense request for legality protection regarding absent trial under ZKP Art. 442.1.

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec mora plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Obsojenec ni pristopil na glavno obravnavo, čeprav mu je bilo vabilo pravilno vročeno, v njem je bil opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, bil je že zaslišan, sodišču ni sporočil, da se glavne obravnave ne more udeležiti zaradi bolezni, njegova navzočnost na glavni obravnavi pa ni bila potrebna. S tem so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 09.09.1998 je bil obs. M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1.

odstavku 256. člena KZ in mu je po 50. členu KZ bila izrečena pogojna obsodba ter z njo določena kazen 2 meseca in 15 dni zapora ter preizkusna doba 1 leta. Naložena mu je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Oškodovanec Z.G. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.02.1999 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil dne 30.03.1999 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno pravnomočno sodbo v celoti spremeni in obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem ko uveljavlja, da obdolženec ni podpisal I.D. na najemni pogodbi, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti predmet presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je sicer ni opredelil glede tega, katera konkretna kršitev naj bi bila podana. Iz trditve, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ, je mogoče sklepati, da ima v mislih kršitev določbe 1. točke 372. člena KZ. Obsojenčevo ravnanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1.

odstavku 256. člena ZKP in zato navedena kršitev kazenskega zakona ni podana. Izvajanja vložnika zahteve za varstvo zakonitosti prikazujejo predvsem, da obsojenec na najemni pogodbi ni podpisal I.D., temveč je le pripravil tekst z navedbo njegovega imena in priimka. Prav tako ni imel namena, da bi predmetno listino uporabil, ker je bil prepričan, da iz nje ne izvirajo nobeni pravni učinki glede na to, da na listini ni bilo D.-jevega lastnoročnega podpisa. Takšne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti izhajajo iz drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih vsebuje pravnomočna sodba. Zato predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z navedbo, da se obsojenec ni mogel udeležiti glavne obravnave, na kateri je bila izrečena sodba, zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Obrazlaga, da je bil obsojenec dne 08.09.1998 zaradi hudih zdravstvenih težav hospitaliziran, glavna obravnava pa je bila 09.09.1998. Zato se je nikakor ni mogel udeležiti, zaradi nenadnega poslabšanja zdravja tudi ni uspel opravičiti svojega izostanka. Sklicuje se na v zahtevi za varstvo zakonitosti priloženi popis bolezni Splošne bolnišnice S.G. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče razpisalo glavno obravnavo za dne 09.09.1998 in nanjo povabilo obsojenca.

Vabilo s fotokopijo obtožnega predloga je sprejel dne 02.09.1998 tako, da mu je ostalo dovolj časa za pripravo obrambe. Sodišče je ravnalo v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 439. člena ZKP. Glavno obravnavo je dne 09.09.1998 izvedlo v obsojenčevi odsotnosti, potem ko je ugotovilo, da nanjo ni pristopil ter da mu je vabilo bilo pravilno vročeno in da je bil v njem opozorjen na posledice neopravičenega izostanka. Glede na to in dejstvo, da je bil obsojenec zaslišan, je sodišče zaključilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni potrebna. Po podatkih spisa in po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec ni sporočil sodišču, da se glavne obravnave ne more udeležiti zaradi bolezni. Na to okoliščino se je skliceval šele v pritožbi zoper prvostopno sodbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec je bil v redu povabljen. Sodišču tudi ni sporočil, da zaradi bolezni ne more priti na glavno obravnavo. V takšnem položaju so bili izpolnjeni pogoji določbe 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana. Posebej še, ker zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje kršitev v zvezi s sojenjem obsojenca v nenavzočnosti in v posledici tega tudi ne, ali in kako bi naj vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in trajanja ter zamotanosti obravnavane zadeve.