Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Ips 179/96 ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.179.96 AI generated

Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to improper procedural grounds regarding factual findings.

Case Number Sodba I Ips 179/96
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the convicted defendant's request for protection of legality against a final criminal judgment. The defendant argued that the lower court used evidence incorrectly and failed to establish the factual basis for the conviction, citing specific procedural violations. The court ruled that claims regarding the accuracy of factual findings do not constitute valid grounds for an appeal under the Criminal Procedure Act, as such issues must be addressed through specific procedural channels rather than a general legality review.

Legislator headnote

AI generated

2. odstavek 420. člena ZKP; 2. odstavek 425. člena ZKP: Claims that a court's judgment relies on erroneous or incomplete evidence regarding the factual situation cannot serve as a basis for filing a request for protection of legality, as they pertain to the correctness of fact-finding rather than procedural legality.

Keywords

AI generated
protection of legality criminal procedure act factual findings evidence misuse procedural violation supreme court review conviction appeal

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Navedbe, da je sodišče izreklo sodbo z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov, se očitno nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

K.D.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.1995 spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1.

odstavku 171. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, nato pa ob upoštevanju sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, z dne 3.6.1994, izrečena enotna kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora s preizkusno dobo treh let. To sodbo je s sodbo z dne 4.4.1996 potrdilo Višje sodišče v Ljubljani.

Zoper ti sodbi je obsojeni K.D.K., dne 17.7.1996, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka iz 6. do 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kamniku, poleg tega pa še, da je sodišče z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov izreklo sodbo, ki je sama sebi protislovna. Podane so tudi okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijani sodbi v celoti razveljavi.

Nasprotna stranka, zasebni tožilec A.Š., po svojem pooblaščencu, odvetniku A.D. iz D., ni podal odgovora v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeve navedbe, da je sodišče izreklo sodbo z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov, se očitno nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodbah, še posebej, ker jih obsojenec skuša podpreti z dvema dokaznima predlogoma. Take navedbe pa po izrecnem določilu 2.

odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vse ostale navedbe obsojenca, tako glede bistvenih kršitev kazenskega postopka, kot tudi glede kršitev kazenskega zakona, so povsem pavšalne, gre zgolj za navajanje členov ZKP in delno ponavljanje zakonskega besedila. Na take trditve pač ni mogoče odgovoriti bolj konkretno kot z ugotovitvijo, da Vrhovno sodišče pri pregledu spisa ni naletelo na nobeno očitno kršitev iz členov ZKP, ki jih navaja obsojenec.

Ker torej ni bilo mogoče ugotoviti nobene od kršitev zakona, na katere se je obsojenec skliceval v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče to zahtevo na podlagi člena 425 ZKP zavrnilo.