Supreme Court dismisses appeal, binding itself to lower court's factual finding that disputed spaces are a dwelling.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah, ni omogočilo sklepanja, da gre za zasilne, nestanovanjske prostore, temveč za stanovanje, kakršnega predvideva določba 4. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. V tem okviru pa gre predvsem za sklepe dejanske narave, za dejstva dejanskega stanja in s tem v zvezi za vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko podlago.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke terjala izpraznitev in izročitev zasilnih stanovanjskih prostorov v izmeri 60,20 m2 v nadstropju poslovne stavbe Gostilna Ž. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim se je strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je sporne stanovanjske prostore mogoče obravnavati kot stanovanje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sporni prostori so bili toženi stranki oddani v najem z najemnimi pogodbami, nikoli pa niso bili točkovani kot stanovanje. Za njihovo uporabo toženka ni plačevala stanarine temveč najemnino. Toženka ni prejela odločbe o dodelitvi stanovanja, niti ni plačala lastne udeležbe. Zato bi bilo mogoče kot materialno pravo uporabiti le določbe zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na zakup.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi sta bili izpostavljeni dve nasprotujoči si stališči:

stališče tožeče stranke, da sporni prostori niso stanovanje, da so namenjeni za poslovno dejavnost in da so le začasno zasilno prilagojeni za stanovanjsko uporabo, ter stališče tožene stranke, da je z vselitvijo v letu 1981, ker je zasedla stanovanjske prostore, postala imetnica stanovanjske pravice. Ob zatrjevanju obstoja stanovanjske pravice in s tem stanovanjske zaščite pa sta sodišči nižje stopnje ravnali pravilno, ko sta kot materialno pravo pri sojenju uporabili določbe zakona o stanovanjskih razmerjih. Spor je bil namreč sprožen pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, ki se uporablja od 19.10.1991), zaradi česar ga je po določbi njegovega 158. člena mogoče nadaljevati po prejšnjih predpisih (zakon o stanovanjskih razmerjih - Uradni list RS, št. 18/74 in 35/82).

V navedenem obsegu je bilo odgovorjeno na zastavljeno dilemo tudi z ugotavljanjem dejstev, ki se nanašajo na omenjeno opredelitev spornih prostorov. Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah, ni omogočilo sklepanja, da gre za zasilne, nestanovanjske prostore, temveč za stanovanje, kakršnega predvideva določba 4. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. V tem okviru pa gre predvsem za sklepe dejanske narave, za dejstva dejanskega stanja in s tem v zvezi za vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko podlago zaradi prepovedi revizije, ki sodbam nižjih sodišč očita zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizija je namreč po svoji vsebini, čeprav izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava, usmerjena le na dilemo, ali sporni prostori predstavljajo stanovanje ali ne.

Izpodbijana sodba je torej materialno pravo pravilno uporabilo, ko se je pri odločanju naslonila na določbe zakona o stanovanjskih razmerjih. Pri tem vsebuje tudi ustrezne razloge, s katerimi zavrača obstoj pogojev po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih o pravici do začasne uporabe stanovanja (40. člen ZSR), ki jih revizija niti ne graja.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).