Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Ips 64/2001 ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.64.2001 AI generated

Appeal dismissed: Court held addiction status is a factual matter, not a procedural legality review subject to protection of legality request.

Case Number Sodba I Ips 64/2001
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The defendant's request for protection of legality regarding the extension of his detention was rejected as unfounded. The defense argued that the lower court incorrectly relied on unproven evidence of heroin addiction to establish recidivism risk, creating a significant discrepancy between the stated reasons and the records. The Supreme Court ruled that determining whether the defendant is still an addict is a factual question, not a matter for procedural review under the protection of legality request.

Legislator headnote

AI generated

2. odstavek 420. člen ZKP; 11. točka 1. odstavek 371. člen ZKP; The court must not review factual determinations regarding the defendant's addiction status in a request for protection of legality, as such issues fall within the scope of the free evaluation of evidence.

Keywords

AI generated
protection of legality request recidivism risk assessment drug addiction status detention extension free evaluation of evidence

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva zagovornika obdolženega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Dejansko vprašanje je, ali je obtoženec še odvisnik ali ne. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni stvar presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ali je bilo to vprašanje v postopku o podaljšanju pripora pravilno ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 22.06.2000 podaljšalo pripor obtoženemu D.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v skladu s preizkusom po 2.

odstavku 207. člena ZKP. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 04.07.2000 zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obtoženca je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP. V obrazložitvi vložnik navaja, da je senat prvostopnega sodišča ponovitveno nevarnost obtoženca utemeljeval z dejstvom, da je heroinski odvisnik, upošteval pa je tudi, da je brez redne zaposlitve in brez premoženja. Vložnik opozarja, da noben v tem kazenskem postopku izvedeni dokaz ne potrjuje tega, da je obtoženec heroinski odvisnik, zato meni, da je senat prvostopnega sodišča s takšno ugotovitvijo zagrešil bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - podano je precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijanega sklepa navaja o vsebini listin oziroma zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Vložnik še opozarja, da je obtoženec v priporu že več kot pet mesecev in je tako nevarno, da bo morebitno kazen prestal v priporu, to pa bo predstavljalo pritisk na sodnike višjega sodišča, ko bodo odločali o pritožbi zoper izrečeno sodbo. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je sodišče pravilno ugotovilo obstoj pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP glede na obtoženčevo odvisnost od mamil in dejstvo, da je brez sredstev za preživljanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je obtoženi D.M. v svojem zagovoru izpovedal, da sicer v času pred prijetjem mamil ni užival, da pa je bil pred letom 1999 heroinski odvisnik in da je tudi po prihodu iz zapora mamila še občasno jemal, čeprav meni, da od njih ni odvisen. V navedenem je imelo prvostopno sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov po 1. odstavku 18. člena ZKP oporo za svojo ugotovitev, da je obtoženec odvisen od mamil. V zvezi s svojo takšno dejansko ugotovitvijo prvostopenjsko sodišče opozarja na dejstvo, da je obtoženec pričel z izvrševanjem kaznivih dejanj v relativno kratkem času po prestani zaporni kazni.

Očitno je torej, da sodišči prve in druge stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti sklepata na podlagi dejstva, da je obtoženec dva meseca po prestani kazni za enako kaznivo dejanje ponovno storil istovrstno kaznivo dejanje. Sodišči sta ponovitev kaznivih dejanj torej šteli kot odločilno dejstvo, kot motiv pa heroinsko odvisnost, o kateri je izpovedal obtoženec sam. Ali je obtoženec še odvisnik ali ne, je dejansko vprašanje. Ali je bilo to vprašanje v postopku o podaljšanju pripora pravilno ugotovljeno, po izrecni določbi 2.

odstavka 420. člena ZKP ni stvar presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo zagovornika obtoženega D.M.

ugotavlja, da so v izpodbijanih sklepih obrazložena vsa odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, navedeno je tudi, zakaj je podaljšanje pripora v konkretnem primeru neogibno potrebno za varnost ljudi, to pa pomeni, da zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrniti.