Supreme Court dismisses appeal; tenant's tenancy ended by law due to relocation, making eviction impossible.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožencu je stanovanjsko razmerje prenehalo po zakonu zaradi izselitve (19. čl. z. o stan. razmerjih). Stanovanjskega razmerja, ki ga ni, ni mogoče odpovedati. Tožeča stranka bi morala izselitev uveljavljati proti tistemu, ki je tedaj uporabljal stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpoved stanovanjske pogodbe za stanovanje in na izpraznitev tega stanovanja. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni stanodajalec za odpovedano stanovanje. Nadalje je zavzelo stališče, da toženčeva nova hiša, kamor se je preselil, ni primerna za vso toženčevo družino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V nasprotju s sodbo prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu, ker je pravna naslednica prvotne tožeče stranke, ki je bila stanodajalec v času vložitve tožbe. Tudi drugega stališča prve stopnje o neprimernosti nove hiše ni potrdilo. Zavzelo je stališče, da tožencu ni mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja, ker je to prenehalo po zakonu pred vložitvijo tožbe zaradi njegove izselitve. Ker se je sam izselil, ni mogoče od njega zahtevati izpraznitve stanovanja. Izpraznitveni zahtevek bi bilo treba vložiti proti tistim, ki so v času vložitve tožbe dejansko prebivali in zoper tiste, ki so se v stanovanje vselili kasneje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in izpraznitvenemu zahtevku ugodi, ali pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila dolžnost tožene stranke, da stanovanje izprazni, kar velja tudi za toženčevega sina, ki se je v stanovanje vselil po vrnitvi iz vojske po odselitvi toženca. Navaja še, da bi bilo treba primernost nove hiše ocenjevati glede na stanje ob preselitvi; tedaj bi bilo tam zadosti prostora za vse družinske člane toženčeve družine.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je začela sodni postopek proti tožencu zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja in izpraznitve stanovanja po tem, ko se je toženec iz spornega stanovanja že preselil v svojo hišo. Pomembno je, da toženec tega ni prikrival in ni skušal z neresničnim prikazovanjem dejstev ustvarjati položaja, v katerem tožeča stranka ne bi vedela, proti komu naj postopa zaradi uveljavljanja svojih stanodajalskih pravic. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da se je po vrnitvi iz vojske v stanovanju naselil sin z življenjsko partnerico, da nima vpliva na njegovo izselitev in da bi torej morala biti tožba vložena zoper sina. Pri takem stanju stvari, ko se je toženec izselil iz stanovanja pred začetkom sodnega postopka in ko je navedel, kdo uporablja sporno stanovanje, je drugostopna odločitev pravilna. Tožencu je prenehalo stanovanjsko razmerje po zakonu zaradi izselitve (19.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Stanovanjskega razmerja, ki ga ni, ni mogoče odpovedovati. Stanovanje je po toženčevi izselitvi uporabljal njegov sin, ki pa se je v stanovanje vrnil po odslužitvi vojaškega roka v času, ko toženca ni bilo več tam. Zanj je toženec izjavil, da ne more vplivati na njegovo izselitev in je tožečo stranko napotil, naj neposredno proti njemu uveljavlja svoje zahtevke. Pri takem stanju stvari ne pride v poštev določba 70.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih in bi tožeča stranka res morala izselitev uveljavljati proti tistemu, ki je tedaj uporabljal stanovanje.

Glede na navedeno temelji sodba druge stopnje na pravilni uporabi materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne kakšen drug razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O stroških revizijskega postopka sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni uveljavljala.