Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to concretize alleged procedural violations with specific acts or omissions.

Zahteva obtoženega L.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, to pomeni, da mora biti v njej navedeno ravnanje (storitev ali opustitev) sodišča, s katerim naj bi bila kršena posamezna zakonska določba.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 15.10.1997 zoper obtoženega L.K. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94, v nadaljevanju: ZKP) podaljšalo pripor, ki je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika istega sodišča. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 21.10.1997 zavrnilo kot neutemeljeni.

Obtoženec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče v postopku kršilo 1. in 2. odstavek 152. člena, 1. in 2. odstavek 215. člena, 7.

odstavek 216. člena , 1. odstavek 370. člena, 3., 7. in 8. odstavek 371. člena, 1. in 2. odstavek 289. člena, 329. člen in 16. člen ZKP. Nadalje navaja, da je bila kršena Ustava Republike Slovenije, in sicer 29. člen ter d. točka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vložnik zatrjuje, da kaznivega dejanja ni storil in da je žrtev policijskega konstrukta. Vložnik tudi navaja, da ni bilo ugodeno njegovemu predlogu za odpravo pripora z dne 24.11.1997. Trdi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP ni podan in sloni na neresnični oziroma izmišljeni podlagi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da obravnavanje kršitev ustavnih pravic ali mednarodnih konvencij izven okvirov določb 420. člena ZKP ni predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, prav tako ne dejansko stanje, v zvezi s katerim obtoženec meni, da je neutemeljeno obtožen storitve kaznivega dejanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženec v zahtevi uveljavlja številne kršitve določb kazenskega postopka, ki pa jih ne konkretizira, ampak navaja samo številke členov, ki naj bi bili kršeni. Takšne vloge Vrhovno sodišče v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 1.

odstavka 424. člena ZKP ne more preizkusiti, saj se po navedeni določbi sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da mora navesti ravnanje (storitev ali opustitev) sodišča, s katerim naj bi bila posamezna zakonska določba kršena. Tudi uveljavljani kršitvi Ustave Republike Slovenije in EKČP nista konkretizirani, povsem nejasno je tudi, za kakšno kršitev naj bi šlo v zvezi s kršenjem d točke 3. odstavka 6. člena EKČP.

Vložnik v svoji vlogi tudi zatrjuje, da dejanja ni storil in da je žrtev policijskega konstrukta. S tem uveljavlja v zahtevi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti obtoženega L.K. ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.