Supreme Court dismisses appeal against conviction for sexual assault, ruling procedural defects were unfounded.

Zahteva obsojenega F.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pravnomočno končani postopek o prekršku ni ovira za vodenje kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška.

Določbe 70. člena ZKP o obvezni obrambi z zagovornikom niso bile kršene, če obsojenec ni imel zagovornika pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj v tej fazi postopka ni bilo pogojev za obvezno obrambo, sam pa svoje pravice do zagovornika pri prvem zaslišanju ni izkoristil.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega F.U. za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 3.,2. in 1. odstavku 183. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obsojencu izrečena po 1. odstavku in po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen 9 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 18.8.1997 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega F.U. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec F.U. je 28.9.1998 vložil na Okrožno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe navedeni sodbi iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja razloge za vložitev zahteve po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenec z zahtevo izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko uveljavlja, da ni dovolj dokazov za obstoj kaznivih dejanj, da sta oškodovanki podali svoji izjavi pod pritiskom in da je sodišče neutemeljeno verjelo zanj obremenilnim pričam. To pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. Dejstvo, da sodišče ni izločilo iz spisa zapisnika o zaslišanju obsojenca, ne pomeni kršitve postopka iz 8. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za dokaz, ki ga sodišče v postopku ne bi smelo uporabiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika, naj bi bil kršen kazenski zakon s tem, da mu je prvostopno sodišče za dejanje pod II. izreka določilo kazen 6 mesecev zapora, to je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ, čeprav je bil dne 27.10.1997 od sodnika za prekrške kaznovan na denarno kazen zaradi kršitve Zakona o javnem redu in miru. Po vložnikovem mnenju tega dejanja sodišče ne bi smelo obravnavati, saj bi šlo v tem primeru za dvakratno sankcioniranje obsojenca.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V 3. odstavku 49. člena KZ je določeno med drugim, da se obsojencu zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška.

Pravnomočno končani postopek o prekršku ni ovira za vodenje kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška. Smiselni očitek vložnika, da je bila stvar ob sojenju pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno razsojena v postopku o prekršku, tako ni kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Nadaljnji očitek kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bil po mnenju vložnika v tem, da dejanja, ki se mu očitajo, nimajo znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 183. člena KZ, prav tako ni utemeljen.

Vložnikova izvajanja, češ da bi moral kot storilec uporabljati posebne metode, ki bi pustile na oškodovankah trajne posledice, ki pa jih ni bilo in so tudi nedokazljive, dokazano naj bi bilo nasprotno, da naj bi bili oškodovanki na vložnika navezani, on pa naj bi imel ljubezniv odnos do oškodovank, ki tudi nista slabotni osebi, ne fizično ne psihično, kot naj bi sledilo iz izpovedb zaslišanih prič, v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, ker predstavlja vložnikovo nestrinjanje z ugotovljenim objektivnim in subjektivnim dejanskim stanjem kaznivega dejanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ni pogojev iz 427. člena ZKP, ko se ob reševanju zahteve vložnika za varstvo zakonitosti ni pojavil precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v rednem postopku v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji. Zaradi povedanega vložnik zaradi kršitve kazenskega zakona s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vložnik nadalje uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka in sicer bistveno kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da sta bili oškodovanki v teku postopka zoper vložnika prisiljeni od pristojnih organov, da sta podajali obremenjujoče izjave za vložnika, na kar je vložnik v pritožbenem postopku izrecno opozarjal, pa pritožbeno sodišče v nakazani smeri ni opravilo preizkusa po uradni dolžnosti. Kršen naj bi bil tako tudi 1. in 2. odstavek 383. člena ZKP. Pri tem vložnik opozarja na izpoved priče G., češ da sta oškodovanki najprej kot storilca omenjali D., šele nato, po vplivanju policije in drugih organov pa vložnika, obsojenca. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s svojimi izvajanji napada v rednem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki glede na 2. odstavek 420. člena ZKP, ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

Tudi nadaljnji očitek vložnika glede kršitve 19. in 20. člena Ustave RS, ko naj bi bil dokaz z zaslišanjem obdolženca - vložnika pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi s kršitvijo določb ZKP (70. člen ZKP v zvezi z obligatorno obrambo), po katerih se na dokaz, pridobljen s kršitvijo določb ZKP, sodba ne more opreti in bi zato moral biti zapisnik o njegovem zaslišanju izločen iz kazenskega spisa, ni utemeljen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik res ni imel zagovornika pri prvem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku, bil pa je 20.8.1997 pred zaslišanjem opozorjen, da si sme vzeti zagovornika, ker v tej fazi kazenskega postopka ni bilo pogojev za obvezno obrambo, obsojenec pa svoje pravice do zagovornika pri prvem zaslišanju ni izkoristil. Takoj po naroku, na katerem je preiskovalni sodnik odločal o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, in ko je pripor odredil, je obenem vložniku postavil zagovornika po uradni dolžnosti. Tako o zatrjevani kršitvi 70. člena ZKP ni mogoče govoriti, zaradi česar tudi zapisnik o njegovem zaslišanju ni takšen dokaz, ki bi moral biti po določbah ZKP izločen iz spisa.

Neutemeljeno je tudi nadaljnje vložnikovo izvajanje o nepravilni dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje in s tem povezan očitek pristranskosti sodnikov pri sojenju, saj je bil dokazni postopek izveden v skladu z določbami ZKP, vložnik pa razen svojega mnenja, da mu je bilo sojeno pristransko s pravico močnejšega, ne navaja ničesar takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost in zakonitost sojenja sodišč prve in druge stopnje. Ko se vložnik sklicuje na načelo postopka iz 1. odstavka 17. člena ZKP, da so sodišča dolžna po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, vložnik razen sumov v pravilnost poslovanja policije in drugih državnih organov ter sodišč v obravnavani zadevi svojih očitkov ne konkretizira. Nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijanih sodbah, ni predmet, kot je bilo že večkrat povedano, presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je brezpredmeten tudi njegov predlog za odreditev prekinitve izvrševanja napadenih sodb.

Glede na to, da vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti glede uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ni uspel, zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ni razlog, ki ga je moč ugotavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zahtevo vložnika kot neutemeljeno zavrnilo.