Appeal dismissed; divorce decree final; statutory bar on appeals against dissolution of marriage.

V delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in s tem v zvezi sodba sodišča druge stopnje), se revizija zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo) v 76. členu izključuje izredna pravna sredstva proti sodbi, s katero je zakonska zveza pravnomočno razvezana. Našteva sicer le izredni pravni sredstvi, ki ju je poznal procesni zakon, ki je veljal v času uveljavitve ZZZDR, t.j. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1957. Razveza je način prenehanja zakonske zveze (63. člen ZZZDR). Ob upoštevanju navedenega je potrebno določbo 76. člena ZZZDR razlagati tako, da so v razvezni pravdi glede razveze zakonske zveze, kadar je ta pravnomočno izrečena, izključena vsa izredna pravna sredstva, tedaj po sedanjem ZPP tudi revizija. Ker v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki jo je vložila M.M. (v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je zahtevala plačevanje preživnine, pa je kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo zakonsko zvezo ohraniti. Nelogično je, da je ta zakonska zveza postala naenkrat za enega od partnerjev nevzdržna. Na pritožbene trditve, da predstavlja znesek 48.188 SIT brutto znesek, da tožeča stranka ni lastnik kmetije, ki naj bi jo dala v zakup, da ima tožnica stroške v zvezi s šolanjem otrok, ter da bi morala tožeča stranka po razvezi zakonske zveze ohraniti vsaj tak standard, kot ga je imela pred razvezo, pa pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo. Ker nobena od sodb o navedenih dejstvih nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb ZPP, ki je imela za posledico tudi zmotno uporabo določbe 81. člena ZZZDR. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa naj se razveljavi.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na reviziijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

V delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in s tem delom izreka povezana odločitev sodišča druge stopnje), revizija ni dovoljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo) v 76. členu izključuje izredna pravna sredstva proti sodbi, s katero je zakonska zveza pravnomočno razvezana. Našteva sicer le izredni pravni sredstvi, ki ju je poznal procesni zakon, ki je veljal v času uveljavitve ZZZDR, t.j. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1957. Razveza je način prenehanja zakonske zveze (63. člen ZZZDR). Če v ZZZDR ni posebnih določb, pa veljajo za postopek za razvezo zakonske zveze določbe ZPP (66. člen ZZZDR). Ob upoštevanju navedenega je potrebno določbo 76. člena ZZZDR razlagati tako, da so v razvezni pravdi glede razveze zakonske zveze, kadar je ta pravnomočno izrečena, izključena vsa izredna pravna sredstva, tedaj po sedanjem ZPP tudi revizija. Ker v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

V ostalem pa revizija ni utemeljena.

Z revizijsko trditvijo, da predstavlja znesek 48.188 SIT v resnici brutto znesek, uveljavlja tožeča stranka smiselno obstoj nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami, ki jih je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo. To nasprotje naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Iz potrdila, ki je bilo sodišču predloženo, izdal pa ga je Republiški zavod za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana in ki je bilo podlaga za ugotovitev, kolikšno nadomestilo tožeča stranka mesečno prejema, jasno izhaja, da predstavlja znesek 48.188 SIT netto izplačilo. Obe sodišči sta tudi obravnavali vprašanja povezana z obdelovanjem kmetije, oddajo zemljišč in poslovnih prostorov v najem in preživljanjem otrok, ter svoje ugotovitve tudi navedli v razlogih sodbe. Nasprotne revizijske trditve zato niso točne. V kolikor pa tožeča stranka izpodbija ugotovitve nižjih sodišč, ki se nanašajo na obdelovanje kmetije, oddajanje nepremičnin v najem in preživljanje otrok, pa predstavljajo njene revizijske trditve izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljana revizijska razloga nista podana. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katro mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno v preostalem delu revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).