Supreme Court dismisses appeal against detention order due to improper invocation of legal grounds for protection of legality.

Zahteva zagovornika osumljenega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

S tem ko zagovornik trdi, da ne obstaja nevarnost, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, da mu ponovitvene nevarnosti ni mogoče očitati in da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega razloga pa po 2. odst.

420. čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.11.2000 je bil zoper osumljenega D.L. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 1.12.2000 kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbo zagovornika osumljenega D.L.

Zagovornik osumljenega D.L. je dne 7.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni v smeri izvajanj v obrazložitvi, pri čemer na koncu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da pripor zoper osumljenega D.L. ni neogibno potreben za varnost ljudi in za potek postopka ter dodaja, da če je zoper osumljenca sploh potreben kakšen ukrep, bi povsem zadostoval hišni pripor po 199.a členu ZKP.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker kršitev iz 3. točke 1.

odstavka 420. člena ZKP ni podana. Navaja, da je sodišče v pravnomočnem sklepu obrazložilo okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti utegnil ponoviti kazniva dejanja, prav tako pa je navedlo okoliščine, iz katerih izhaja, da te nevarnosti ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika osumljenega D.L. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika osumljenega D.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obrazložitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenega D.L. vsebuje vse razloge, ki jih mora po določilu 2.

odstavka 202. člena ZKP vsebovati sklep o odreditvi pripora. Tako je v pravnomočnem sklepu navedeno izvršitve katerega kaznivega dejanja je D.L. utemeljeno sumljiv in na podlagi katerih okoliščin je prišlo sodišče do takega sklepa, podrobno pa je tudi obrazloženo, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, obrazloženo pa je tudi, da je zaradi preprečitve te realne nevarnosti iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP potrebno odrediti pripor, pojasnjeno pa je tudi, iz katerih razlogov milejši ukrep za preprečitev te nevarnosti, ki ogroža tako varnost državljanov Republike Slovenije kot tudi varnost beguncev, ne bi zadostoval.

Zagovornik osumljenega D.L., čeprav v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel razlogov o tem, katere kršitve določb kazenskega postopka naj bi vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ko zagovornik osumljenega D.L. navaja, da se senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ni opredelil do njegovih navedb v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, je mogoče sklepati, da zagovornik uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, čeprav te določbe izrecno ne navaja. Vendar pa tudi take navedbe niso utemeljene, saj je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ko je odločal o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, ocenil vse pravno relevantne pritožbene navedbe zagovornika osumljenega D.L. in tudi obrazložil, zakaj jih ni upošteval.

Sicer pa zagovornik osumljenega D.L., ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se ne spušča v vprašanje utemeljenosti suma, da je osumljeni D.L. storil očitano kaznivo dejanje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da ne obstaja nevarnost, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje in da mu ponovitvene nevarnosti ni mogoče očitati ter da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Zagovornik osumljenega D.L. torej s tem uveljavlja razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V določilu 2. odstavka 420. člena ZKP je povsem jasno predpisano, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo zagovornika osumljenega D.L. za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi sklicuje, in ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (425. člen ZKP).