Supreme Court dismisses appeal against bail extension, ruling only one objective and one subjective circumstance suffices for real danger finding.

Zahteva zagovornika obt. U.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Določila 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh naštetih okoliščin, temveč zadostuje ugotovitev vsaj ene objektivne in vsaj ene subjektivne okoliščine, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom z dne 11.7.2000 je Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obt. U.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 18.7.2000 pritožbo zagovornika obt. U.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. U.P. je dne 13.10.2000 vložil zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem stališču podana zato, ker niti prvostopno sodišče niti pritožbeno sodišče nista upoštevali navodil Vrhovnega sodišča o tem, kaj mora vsebovati obrazložitev, ko gre za odreditev pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.7.2000 ter odloči, da se pripor zoper obt. U.P. odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podano na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker ne držijo trditve, da sodišči, ki sta odločili o podaljšanju pripora, sklepov nista ustrezno obrazložili. Navaja, da so v sklepih konkretno opisani razlogi o osebnih lastnostih, prejšnjem življenju, okolju in razmerah, v katerih živi obtoženec, ter tudi okoliščine, v katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je s sodbama, na katere se sklicuje zagovornik obt. U.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, sicer razveljavilo sklepe o podaljšanju pripora zoper obt. U.P., in sicer je s sodbo z dne 18.5.2000 razveljavilo sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.2.2000, s sodbo z dne 29.6.2000 pa razveljavilo pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 14.4.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 26.4.2000. V obeh primerih sta bila pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora razveljavljena zato, ker so bili v njih navedeni razlogi le o poteku kaznivega dejanja, ne pa tudi razlogi o osebnih lastnostih obtoženca, njegovem prejšnjem življenju, okolju in v razmerah, v katerih obtoženec živi, ali o kakšnih drugih posebnih okoliščinah, ki bi kazale na nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora sta bila torej razveljavljena zato, ker je bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni pa mogoče pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11.7.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.7.2000 o podaljšanju pripora zoper obt. U.P. po izreku sodbe, s katero je bil spoznan za krivega tudi kaznivega dejanja poskusa umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in obsojen na enotno kazen 8 let in 6 mesecev zapora, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP. Sicer pa zagovornik obt. U.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne navaja, v čem naj bi bila podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj le na splošno trdi, da sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora nista sledili napotilom Vrhovnega sodišča. Tudi ta trditev ni utemeljena, saj so v razlogih pravnomočnega sklepa opisane objektivne in subjektivne okoliščine, ki jih ni potrebno ponavljati, ki morajo biti podane, upoštevaje določilo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Razen tega je potrebno še pripomniti, da si določila 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, temveč zadostuje ugotovitev vsaj ene objektivne in vsaj ene subjektivne okoliščine, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Te okoliščine pa so v razlogih pravnomočnega sklepa podrobno obrazložene.

Vrhovno sodišče je zato kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ni podana kršitev zakona, na katero se zagovornik obt. U.P. sklicuje v izrednem pravnem sredstvu (425. člen ZKP).