Supreme Court allows request to replace prison remand with home detention for drug-addicted mentally ill defendant.

Zahtevi zagovornice obdolženega A.C. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi in na podlagi 1. odstavka 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201.

člena ZKP zoper obdolženca odredi hišni pripor.

Po 2. odstavku 199.a člena ZKP se določi, da se obdolženec namesti na varovani oddelek Psihiatrične klinike v L. in se ne sme oddaljiti iz poslopja te klinike.

[JEDRO]

Pri obdolžencu je podana neugodna kombinacija duševne motnje in odvisnosti od drog, zaradi katere bi bilo potrebno čimprejšnje zdravljenje, za katerega se je obdolženi tudi odločil. Glede na naravo varovanega (zaprtega) oddelka psihiatrične klinike, kjer bo obdolženec pod ustreznim nadzorom deležen potrebne zdravniške oskrbe, pri čemer zdravljenja ne more samovoljno opustiti in prekiniti, je očitno, da je ponovitveno nevarnost pri obdolžencu mogoče odpraviti že s hišnim priporom v navedeni ustanovi.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je po vložitvi obtožnice zoper A.C. na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP s sklepom z dne 1.8.2000 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 11.8.2000 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega A.C. je zoper ta pravnomočen sklep, sklicujoč se na 1. in 4. odstavek 420. člena ZKP, dne 23.8.2000 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Četudi razloga po 1. odstavku 420. člena, iz katerega vlaga to izredno pravno sredstvo, izrecno ne navaja, je iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti razbrati, da pravnomočno odločbo izpodbija zaradi kršitev določb 199.a člena in 2. odstavka 192. člena ZKP, ki da sta vplivali na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da zoper obdolženega A.C. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrejeni pripor spremeni v hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v mnenju, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zato zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora so navedene okoliščine, ki kažejo da je podan utemeljen sum, da je obdolženi A.C. storil očitano kaznivo dejanje, pa tudi tiste, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec v primeru odprave pripora ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Zagovornica obdolženega A.C.

pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora glede danosti temeljnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora in obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti niti ne izpodbija.

Pritrditi je treba vložnici zahteve, da podaljšanje pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebno za varnost ljudi in da je ta smoter mogoče doseči tudi s hišnim priporom kot milejšim ukrepom.

Po 1. odstavku 199.a člena ZKP lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena tega zakona, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. V 2. odstavku 192. člena ZKP pa je predpisano, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri izmed ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe, pri izbiri ukrepa pa tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Obdolženčeva zagovornica v zahtevi utemeljeno navaja, da je iz zdravniškega potrdila Psihiatrične klinike L. (priloga B1 spisa)

razvidno, da gre pri obdolženem A.C. za neugodno kombinacijo duševne motnje in odvisnosti od drog ter da je v takem stanju potrebna čimprejšnja napotitev na zdravljenje. Po mnenju zdravnice, asistentke dr. V.N.G., specialistke psihiatrije, bi bilo obdolženca treba nemudoma premestiti na varovani oddelek Psihiatrične klinike v L. zaradi stalnega nadzora in zdravljenja. Obdolženi A.C., ki se je odločil za zdravljenje, se je v navedeni bolnišnici zdravil že pred 3 leti, nato pa ambulantno. Glede na naravo varovanega (zaprtega)

oddelka psihiatrične klinike, kjer bo obdolženec pod ustreznim nadzorom deležen potrebne zdravniške oskrbe, pri čemer zdravljenja ne more samovoljno opustiti in prekiniti, je očitno, da je pri obdolžencu ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti že s hišnim priporom v navedeni ustanovi. Zato podaljšanje pripora zaradi zagotavljanja premoženja ljudi in s tem tudi njihove varnosti ni neogibno potrebno.

Glede na tako spoznanje je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, utemeljena in je zato v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je zoper obdolženega A.C. pripor odpravilo in v skladu s 1. odstavkom 199.a člena ZKP iz razloga po 3. točki 1. ostavka 201.

člena istega zakona odredilo hišni pripor ter določilo, da se obdolženec namesti na varovani oddelek Psihiatrične klinike v L. Če bi se obdolženi A.C. brez dovoljenja prvostopenjskega sodišča oddaljil iz poslopja klinike, lahko sodišče zoper njega po 4.

odstavku 199.a člena odredi pripor.