Revocation appeal dismissed; oral agreement on debt transfer valid without written form under Slovenian law.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obličnost pogodbe o odstopu terjatve ni predpisana, zato okoliščina, da pogodba ni bila zapisana, ni ovira za njeno veljavnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 52.108.930,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 30.9.1992 dalje do plačila in da ne obstoji odškodninska terjatev tožene stranke nasproti tožeči v enaki višini. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči znesek 52.108.930,00 Sit z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da sta LB Splošna banka Koper in tožena stranka dne 28.11.1989 sklenili sporazum, s katerim se je tožena stranka zavezala izplačati banki njene terjatve do K. v realni vrednosti, kolikor jih ne bo izterjala v stečajnem postopku. To terjatev je banka odstopila tožeči stranki. Realno vrednost terjatve je ugotovil izvedenec tako, da je ugotovil, za kakšen namen je banka dala kredit K. in kako bi se take vrste kredit obrestoval. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi povzema potek postopka in vsebino izpodbijanih sodb. Navaja, da izpodbijana sodba nima stališča o tem, kaj je realna vrednost terjatve. V sporazumu z dne 28.11.1989 stranki tega nista opredelili. Vstraja pri svojem stališču, da sklepa banke z dne 26. 10.1990 ni mogoče šteti za odstop terjatve po 436.čl. ZOR. To zato, ker sklep ni pogodba in ker banke ne zastopa izvršilni odbor, ki je sklep sprejel. Ne glede na to ni bila odstopljena pravica banke iz sporazuma z dne 28.11.1989. V vsakem primeru pa bi tožeča stranka mogla zahtevati samo razliko do realne vrednosti terjatve, ne pa valorizirano vrednost terjatve.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za pravilno ugotovitev realne vrednosti odstopljene terjatve je treba izhajati iz pravnega razmerja med toženo stranko in K. v stečaju. Tožena stranka je bila za obveznosti K. solidarno odgovorna. Obveznosti K. do LB Splošne banke Koper bi morala tožena stranka izpolniti enako, kot bi bil to dolžan storiti K. Za banko in za K. je višina terjatve oziroma obveznosti določena s pogodbo. Šlo je za kratkoročne kredite za obratna sredstva, za katere je bila obrestna mera med vsemi možnostmi v zadevnem obdobju najnižja (tč. c na tretji strani izvedeniškega mnenja). Glavnica, povečana za obresti po taki obrestni meri, pomeni realno obveznost K. Za toženo stranko kot solidarnega dolžnika velja enako (414.čl. ZOR). Zato je stališče izpodbijanih sodb, ki sta sprejeli izvedenčev izračun obveznosti tožene stranke po metodi obrestovanja kreditov za obratna sredstva, pravno pravilno. To stališče je v obeh sodbah tudi ustrezno obrazloženo. Zato revizijski očitki v zvezi s tem niso utemeljeni niti glede zmotne uporabe materialnega prava, niti glede bistvenih kršitev pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Revizijsko stališče, da sklep izvršilnega odbora banke z dne 26.10.1990 ni pogodba o odstopu terjatve v smislu 436.čl. ZOR, je točno. Ta sklep pomeni le izjavo volje banke. O tem, da je tožeča stranka s tem soglašala, pa ni nobenega dvoma, saj je pred pravdo in nato v tožbi zatrjevala odstop terjatve v njeno korist in je na tej podlagi uveljavljala plačilo odstopljene terjatve od tožene stranke. Obličnost pogodbe o odstopu terjatve ni predpisana, zato okoliščina, da pogodba ni bila zapisana, ni ovira za njeno veljavnost.

Ko tožena stranka v reviziji analizira vsebino sklepa banke z dne 26.10.1990, prezre, da sklep navaja glavnico v znesku, ki je bil priznan v stečajnem postopku proti K., skupaj z revalorizacijo in vsemi drugimi pravicami banke. To besedilo je dovolj jasno, da je izključen vsak dvom o vsebinski povezavi med tem sklepom in sporazumom z dne 28.11.1989.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).