Supreme Court acquits defendants of war crimes due to lack of evidence regarding specific harmful consequences and status of fugitives.

Zahtevi zagovornice obsojenih M.K. por. P. in S.K. por. E. za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojenki na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostita obtožbe,

da sta :

1/ obs. M.K. dne 24. marca 1944 kot domobranska obveščevalka prijavila komandantu domobranske postojanke v R. O.J.-ju, da se v Z. nahajajo partizani, ki pobirajo živino in hrano, kar je imelo za posledico, da je vod domobrancev, kateremu je K.M. sama pomagala nositi municijo, takoj krenil v Z.;

2/ obs. M.K. in S.K. po osvoboditvi leta 1945 skozi več mesecev vse do septembra 1945 in nato ponovno v mesecu septembru 1946 podpirali pobegla vojna zločinca K.P. in C.P., ki se sedaj po vsej verjetnosti nahajata na begu v Italiji, s tem da sta ju v gozdu Č. nad Z. in R., okraj I., oskrbovali z živili in vsemi življenjskimi potrebščinami ter jima v septembru 1946 dajali tudi zatočišče na svojem domu, da sta torej podpirali osebe, ki so pobegnile pred oblastmi,

in da sta s tem storili: obs. M.K. z dejanjem pod št.1 vojno zločinstvo po 3. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem pod tč.2 pa kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, obs. S.K. pa z dejanjem pod tč.2 kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

V dejanju obs. M.S., ko je prijavila komandantu domobranske postojanke, da partizani v Z. pobirajo živino in hrano, zaradi česar je vod domobrancev, ki mu je obs. pomagala nositi municijo, takoj krenil tja, niso podani znaki kaznivega dejanja vojnega zločinstva po 3.tč. 3.čl. ZKLD.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bili obsojenki spoznani za krivi, in sicer: M.K. kaznivih dejanj po 3. in 14. točki 3. člena ZKLD, S.K. pa kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Obs. M.K. je bila izrečena kazen 5 let in 2 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero ji je bil vštet pripor od 25.9.1947, dne 25.11.1952 pa je bila po prestani kazni izpuščena na prostost. Obs. S.R. je bila izrečena kazen 1 leta in 2 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero ji je bil vštet pripor od 1.10.1947. Iz dopisa Uprave KPD Rajhenburg z dne 24.11.1948 je razvidno, da je dne 1.12.1948 kazen prestala.

Zagovornica obsojenih M.K. por. P. in S.K. por. E. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v dejanju obs. M.K., opisanem pod tč.1 pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD ter da tudi v dejanjih te obsojenke in obs. S.K., opisanih pod tč. 2 pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obe obsojenki oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da v ravnanjih obsojenk niso podani znaki kaznivih dejanj po 3. in 14. točki 3. člena ZKLD in je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Za storilca kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD, katerega je bila spoznana za krivo obs. M.K., je veljal tisti, ki je storil vojno zločinstvo, to je kdor je ob času vojne ali sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali kot neposredni izvrševalec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela; kdor je namerno povzročil gladovanje prebivalstva, prisilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo, posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor je ob istih pogojih vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja ali kdor je ob enakih okoliščinah ukazal ali izvršil požig, uničevanje ali ropanje javne ali zasebne imovine; kdor je postal funkcionar terorističnega aparata in sovražnikovih policijskih formacij ali uslužbenec njegovih zaporov, koncentracijskih ali delovnih taborišč ali kdor je nečloveško ravnal z jugoslovanskimi državljani ali vojnimi ujetniki, ali kdor je storil kako drugo dejanje, ki je pomenilo vojno zločinstvo. Potrebno je pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanju obs. M.K., opisanem pod tč.1 pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD, saj iz izreka pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi zaradi dejanja obsojenke nastale škodljive posledice, naštete v 3. točki 3. člena ZKLD.

Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD pa je po 14. točki 3. člena ZKLD veljal, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in jim delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanju obsojenk, opisanem pod tč. 2 pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. V izreku sodbe je sicer navedeno, da sta obsojenki pomagali vojnima zločincema P.K., ki je bil brat obsojenk, in P.C., vendar okoliščina, da sta bili navedeni dve osebi vojna zločinca in da sta pobegnila pred oblastmi, ni konkretizirana, saj niti v izreku pravnomočne sodbe, prav tako pa tudi v obrazložitvi pravnomočne sodbe, niso navedena nikakršna konkretna dejstva, iz katerih bi izhajalo, da je ta znak očitanega kaznivega dejanja podan, torej da sta bila P.K. in P.C. vojna zločinca ter da sta pobegnila pred oblastmi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je bil na škodo obsojenk kršen kazenski zakon. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenki na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da sta storili očitana kazniva dejanja.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.