Supreme Court dismisses appeal on will invalidity due to lack of evidence for duress or mistake under inheritance law.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ob upoštevanju pravnoodločilnih ugotovitev nižjih sodišč je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je bil oporočitelj prisiljen napraviti oporoko, kakor tudi ne da je bil v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem (60.člen ZD).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnoročna oporoka pokojnega L.C. z dne 25.11.1968 neveljavna, ter obsodilo tožečo stranko na plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče ni upoštevalo pomembnih okoliščin, katere so potrdile tudi priče, da je L.C. večkrat izjavljal, da je razdelil premoženje tako, da ostane njegovi rodbini. Iz teh izpovedb se da sklepati, da je s sporno oporoko nekaj narobe, oz. da jo je zapustnik napisal pod toženkinim vplivom in v strahu pred njo. Dalo bi se tudi sklepati, da je napisal še eno oporoko, katera je bila toženki dosegljiva. Ker o teh odločujočih okoliščinah obe sodišči v sodbah nimata razlogov, gre za kršitve določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Sicer pa že vsebina oporoke kaže, da je bila zapisana po diktatu in zahtevi toženke. To je razbrati iz zapisa, da nobena druga oporoka ne bo veljavna. Tudi zapis, da je bila oporoka zapisana v dvojniku kaže, da je bil en izvod za sodišče, drugi pa za toženko. Zapustnik je bil v zmoti kako je z veljavnostjo oporoke, saj je mislil, da oporoke ne more razveljaviti. O tej zmoti nobena sodba nima razlogov. Zato gre ponovno za bistveno kršitev določb ZPP.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja.

Tožena stranka zatrjuje kršitev določbe 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in trdi, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem revizija navaja, da so odločilne izjave zapustnika, da bo premoženje ostalo v rodbini, in njegova zmota, ker je mislil, da oporoke ni mogoče več spremeniti.

Pred odgovorom na uveljavljeno kršitev je treba opozoriti, da izpodbijanje dejanskega stanja (kar je zatrjevanje drugačnih dejstev, kot sta jih ugotovili nižji sodišči) na revizijski stopnji ni več upoštevno (3.odstavek 385.člena ZPP). Revizijske trditve, ki nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju, zato ne morejo in ne smejo biti predmet preizkusa na tretji stopnji. Nižji sodišči nista ugotovili, da bi L.C. mislil, da zapisane oporoke ni več mogoče spremeniti, in da bi se ob obstoju druge oporoke dedovanje za tožnike zaključilo drugače. Ugotovili pa sta, da mu je uradnica na sodišču D.V. povedala, da oporoko lahko spremeni in je veljavna tista oporoka, ki je zadnja. Katera dejstva so odločujoča pa pove materialno pravo (določbe Zakona o dedovanju, Uradni list SRS št. 15/76, 23/78 o pogojih za veljavnost oporoke in o lastnoročni oporoki). Zato so revizijske navedbe o zapustnikovih izjavah v zvezi s premoženjem, ob obstoju lastnoročne oporoke z dne 25.11.1968, pravno nerelevantne. Pomanjkanje razlogov o nerelevantnih dejstvih pa ne predstavlja v reviziji očitane kršitve določb ZPP.

Revizija gradi trditve o zmotni uporabi materialnega prava na dejstvih, za katere trdi, da niso bila ugotovljena oz. upoštevana kot odločujoča. Ob upoštevanju pravnoodločilnih ugotovitev nižjih sodišč pa se izkaže, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je bil oporočitelj prisiljen napraviti oporoko, kakor tudi ne da je bil v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem (60.člen ZD).

Tožeča stranka je po poteku 30 dnevnega revizijskega roka vložila "dodatek k reviziji" (vloga prispela 26.3.1994). Revizijsko sodišče teh navedb tožeče stranke ni moglo upoštevati, saj bi v nasprotnem primeru dopustilo nezakonito podaljševanje 30 dnevnega, prekluzivnega roka (382.člen ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).