Appeal against costs order dismissed because judgment on costs does not end proceedings. The case concluded with a default judgment, making the costs order accessory.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against a final order requiring the appellant to pay the respondent's legal costs. The underlying dispute ended with a binding default judgment, rendering the costs order an accessory matter rather than a standalone proceeding. Consequently, the court held that a final decision on costs cannot be the subject of a review appeal under the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 400 of the Civil Procedure Act; A final decision on legal costs following a default judgment is accessory to the main proceedings and does not terminate the process, thus precluding a review appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
V predmetni zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov po izdaji sodbe na podlagi pripoznave, je vedno akcesorne narave, saj je ni mogoče uveljavljati samostojno (v samostojni tožbi), pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Zato tudi odločba o taki zahtevi, to je sklep o stroških, ni sklep s katerim se postopek pravnomočno konča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 42.200,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.
Toženec se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Zoper to odločbo vlaga toženec revizijo smiselno zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče napadeni sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevo tožeče stranke na povračilo pravdnih stroškov zavrne.
Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil.
Revizija ni dovoljena.
Pred izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje po toženčevi pripoznavi tožbenega zahtevka izdalo 30.6.1992 sodbo na podlagi pripozneve (331.člen v zvezi z 279.členom ZPP). Ta sodba je postala pravnomočna, saj se nobena izmed pravdnih strank ni pritožila. Po prejemu sodbe je tožeča stranka zahtevala povračilo pravdnih stoškov in sodišče je o tem predlogu odločilo s sklepom, opr. št. P 155/92, z dne 16.8.1993. Toženec se je zoper ta sklep pritožil in sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo z izpobijanim sklepom.
Dovoljenost revizije zoper sklep je treba presojati v mejah 400.člena ZPP, ki med drugim določa, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov po izdaji sodbe na podlagi pripoznave, je vedno akcesorne narave, saj je ni mogoče uveljavljati samostojno (v samostojni tožbi), pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Zato tudi odločba o taki zahtevi, to je sklep o stroških, ni sklep s katerim se postopek pravnomočno konča.
Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392.člen ZPP).