Supreme Court dismisses legal protection request for bail extension due to new factual arguments violating procedural rules.

Zahteva zagovornikov obdolženega I.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Vložniki zahteve s tem, da v zvezi z navedeno presojo navajajo, da je bil obdolženec obsojen na sorazmerno kratko zaporno kazen, katere del je že prestal, širijo dejansko podlago, na kateri slonita izpodbijana sklepa, s tem uveljavljajo v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 5.3.1999 je bil obdolženi I.L. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in mu je bila izrečena kazen 5 mesecev zapora. S sklepom istega sodišča z dne 5.3.1999 je bil obdolžencu podaljšan pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do pravnomočnosti sodbe, vendar najdlje do izteka izrečene kazni. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno s sklepom z dne 11.3.1999.

Zagovorniki obdolženca so dne 26.3.1999 zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navajajo, da se sme po 20. členu Ustave Republike Slovenije oseba, za katero obstoja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Vložniki ugotavljajo, da je bil kazenski postopek zoper obdolženca na prvi stopnji končan in je po njihovi oceni nezakonit pripor za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do odločitve pritožbenega sodišča. Ni nevarnosti, da bi se obdolženec, ki mu je bila izrečena sorazmerno kratka zaporna kazen, izogibal nadaljnjemu postopku, del kazni pa je že itak prestal, saj je v priporu od 16.2.1999. Zatrjevani razlog begosumnosti ne temelji na konkretno izkazanih okoliščinah. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Nadalje ugotavlja, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora vsebuje razloge, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti pobegnil. Ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v skladu z določbo 5. odstavka 443. člena ZKP ob izreku sodbe za obdolženca, ki je bil v priporu, ugotavljalo, ali so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen in potem ko je ugotovilo, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti, po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP obdolžencu pripor podaljšalo. Sodišče je oceno nevarnosti, da bo obdolženec v primeru, če bo izpuščen na prostost, pobegnil iz Republike Slovenije, oprlo na konkretna dejstva oziroma na ugotovitev, da obdolženec kot obrtnik gradbene stroke opravlja dela pretežno v Republiki Hrvaški, predvsem pa tudi na to, da je prav z zadrževanjem izven ozemlja Republike Slovenije onemogočal izvedbo postopka v tej zadevi v zvezi s prvim kaznivim dejanjem, ki je bilo storjeno leta 1996.

Navedene dejanske in pravne zaključke je na pritožbo obdolženčevega zagovornika preizkusilo pritožbeno sodišče, ki je pritožbo zavrnilo. Vložniki zahteve s tem, da v zvezi z navedeno presojo navajajo, da je bil obdolženec obsojen na sorazmerno kratko zaporno kazen, katere del je že prestal, širijo dejansko podlago, na kateri slonita izpodbijana sklepa, s tem uveljavljajo v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo za zakonitosti ni moč vložiti.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.