Appeal court rejects request for legality protection regarding sentencing appropriateness under Criminal Procedure Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the convicted defendant's request for legality protection against a final judgment imposing an eight-month prison sentence for grand larceny. The defendant argued that the court failed to individualize the penalty and incorrectly classified two burglaries as a single continued offense, while the prosecution noted the request lacked specific legal citations. The court ruled that the Criminal Procedure Act does not permit challenging a final judgment solely on the grounds of sentencing appropriateness or individualization, as these fall outside the statutory grounds for legality protection. Consequently, the request was rejected because it essentially re-litigated the sentencing decision rather than addressing a procedural error under the law.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 420.čl. ZKP; 3. in 4. točka 370.čl. ZKP: A final criminal judgment may not be challenged via a request for legality protection solely on the grounds of the appropriateness of the imposed sentence or the violation of the principle of individualization of criminal sanctions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
V 1.odst. 420.čl. ZKP, v katerem so našteti vsi razlogi, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni določeno, da se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi določbe o kazenskih sankcijah, to je zaradi primernosti izrečene sankcije v smislu 3. in 4.tč. 370.čl. ZKP.
[OBRAZLOŽITEV]
S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13.3.1997 je bil M.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu je bila zanj izrečena kazen 8 mesecev zapora. Pritožbo zagovornika obtoženca je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 4.6.1997 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zagovornik obsojenega M.K. je dne 24.7.1997 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 372. členom ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila pritožba zagovornika obsojenca zoper prvostopno sodbo zavrnjena s posplošeno ugotovitvijo, da je izrečena kazen ustrezna in da naj bi bila pravna opredelitev, po kateri gre za nadaljevano kaznivo dejanje pravilna. Vložnik meni, da ni tako, saj po podatkih spisa obsojeni K. ni bil pobudnik dejanja in vztraja pri tem, da gre le za eno tatvino, storjeno z dvema vstopoma v skupne prostore. Tudi osebna in družinska situacija obsojenca je drugačna od situacije soobsojenih, saj je bil pred navedeno obsodbo nekaznovan in je redno delal. Je hranilec enega otroka, njegova partnerka pa pričakuje še drugega. Neutemeljeno stroga zaporna kazen pri obsojencu zbuja občutek krivice. Ni upoštevano načelo individualizacije kazenske sankcije, niso upoštevani momenti in okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in njenega trajanja, podani so pogoji za izrek nedvoumno mnogo nižje kazni, pa tudi pogoji za izrek pogojne obsodbe.
Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 493. člena ZKP, ocenil, da zatrjevani kršitvi kazenskega zakona nista podani ob tem, da vložnik niti ni natančno povedal katera določba kazenskega zakona je bila kršena.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
V izreku izpodbijane sodbe sta opisana dva vdora v tuje zaprte prostore, pri katerih je bil udeležen M.K. Vdora sta bila izvršena z namenom protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, ki je bil v obeh primerih tudi realiziran. Obe dejanji imata vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je takšno ravnanje obsojenca pravno opredelilo kot (nadaljevano) kaznivo dejanje vlomne tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu za dejanje izreklo eno kazen, pravilnost takšne pravne opredelitve pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Opredelitev, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje, vsebuje pravno oceno, da dve sicer ločeni ravnanji glede na obstoječe povezovalne elemente tvorita eno samo (nadaljevano) kaznivo dejanje. Položaj za obsojenca s tem ni v ničemer slabši, kot če bi sodišče štelo, da gre v tem primeru za eno kaznivo dejanje velike tatvine, ne da bi pri tem uporabilo inštitut nadaljevanega kaznivega dejanja. O kršitvi kazenskega zakona bi bilo moč govoriti, če bi sodišče storilca obsodilo za dve samostojni, namesto za eno kaznivo dejanje in mu na takšni podlagi določilo posamični kazni in nato enotno kazen.
Vložnik zahteve v zvezi z očitkom, da je sodišče pri izreku kazni obsojenemu K. kršilo načelo individualizacije kazenske sankcije (pri tem ne pove, katera določba kazenskega zakona naj bi bila pri tem kršena), v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in hkrati izpodbija odločbo o kazenski sankciji (3. in 4. točka 370. člena KZ). Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti, prav tako pa v 1. odstavku 420. člena ZKP, v katerem so našteti vsi razlogi, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni določeno, da se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, to je zaradi primernosti izrečene sankcije v smislu 3. in 4. točke 370. člena KZ.
Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, v navedenem delu pa je zahteva vložena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.
Takšno zahtevo je bilo treba v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrniti.