Supreme Court dismisses appeal as civil procedure law requires appeal value to exceed statutory threshold at filing time.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V trenutku vložitve tožbe je vrednost iz 3. odstavka 382. člena ZPP znašala 8.000 dinarjev (sedaj 8.000 SIT). Vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (za kasnejšo valorizacijo te vrednosti v določbah ZPP ni nobene podlage), tako zneska iz 3. odstavka 382. člena ZPP ni presegla. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženi zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil na ugotovitev, da je tožnik solastnik več kot 6/10 nepremičnin vpisanih v vl. št. 2247 in naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 8.980 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba je v naspotju z listinami, ki so bile sodišču predložene. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da so hranilne vloge tožeče stranke naraščale in da tožeča stranka prejema v bistvu štiri pokojnine. Poleg tega pa je tožnik prejemal dohodek tudi iz kmetijske dejavnosti, saj ima vse nepremičnine lepo obdelane. Neupoštevano je ostalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka nabavljala gradbeni material po nižjih cenah in brez prometnega davka pri zadrugi. Vsa ta dejstva iz predloženih listin izhajajo. Hiša je zato v resnici izključna last tožnika. Reviziji naj se zato ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožnikovi pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni dovoljena. Zato naj jo revizijsko sodišče zavrže.

V odgovoru na revizijski odgovor je tožeča stranka navedla, da je potrebno v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta valorizirati in na ta način upoštevati inflacijska gibanja. Zato je revizija dovoljena.

Revizija ni dovoljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta obravnavali spor, v katerem je bila sporna višina solastninskih deležev pravdnih strank na nepremičnem premoženju. Gre tedaj za premoženjskopravni v katerem je po 3. odstavku 382. člena ZPP pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Tožeča stranka je vložila tožbo 13.7.1990, v tožbi pa je navedla tudi vrednost spornega predmeta in sicer v znesku 2.200,00 dinarjev (sedaj SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91-I). Po določbah ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 57/89), ter določbah zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/90), je v trenutku vložitve tožbe vrednost iz 3. odstavka 382. člena ZPP znašala 8.000 dinarjev (sedaj 8.000 SIT). Vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (za kasnejšo valorizacijo te vrednosti v določbah ZPP ni nobene podlage), tako zneska iz 3. odstavka 382. člena ZPP ni presegla. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.

Določbe ZPP in zakona o spremembah ZPP so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).