Appeal court dismisses request for legal protection against detention extension due to lack of procedural grounds.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for legal protection against a final decision extending his detention. The defendant argued that the extension was based on an invalid first-instance conviction and claimed violations of his right to defense and impartiality, though he failed to specify which mandatory court personnel were absent. The court ruled that the request was unfounded because it did not cite specific statutory violations but instead challenged the legality of the underlying conviction, which cannot be reviewed via a request for legal protection against a detention extension.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 420. člen ZKP; 1. odstavek 371. člen ZKP; A request for legal protection against a final decision extending pre-trial detention cannot serve as a vehicle to challenge the legality or correctness of the first-instance conviction that formed the basis of the detention.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva obt. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Preizkus zakonitosti in pravilnosti nepravnomočne obsodbe sodišča prve stopnje ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora.
[OBRAZLOŽITEV]
S sklepoma, ki sta navedena v uvodu te sodbe, je bil zoper obt. J.K. podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, torej iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po končani glavni obravnavi, na kateri je bil zaradi kaznivega dejanja poskusa kvalificiranega umora po 1. točki 2.
odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom KZ obsojen na 7 let zapora.
Zoper ta sklepa je obtoženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi prenehali razlogi za pripor. Ponavlja zagovor, da ni storil kaznivega dejanja, da mu to ni dokazano, saj niso bili najdeni in pregledani predmeti, s katerimi naj bi storil kaznivo dejanje (nož in polovica škarij). Tudi niso bili analizirani krvni in drugi sledovi na njegovi zapestni uri, čeprav mu je bila zasežena. Če bi bili vsi ti dokazi zavarovni in izvedeni, bi lahko dokazal, da je bilo kaznivo dejanje umora poskušeno z neprimernim sredstvom, kar bi bilo ugodnejše zanje. Sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal in katere bi potrdile zagovor, da je bila za nevzdržne razmere v družini kriva tudi oškodovanka, njegova bivša žena. Policija, državno tožilstvo in sodišče so bili pristranski v njegovo škodo. Kršena naj bi mu bila pravica do obrambe in do enakega obravnavanja pred sodiščem, glavna obravnava naj bi bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, vendar pa ni pojasnil, katera od teh oseb ni bila navzoča na glavni obravnavi. Predlaga, da se pripor odpravi.
Vrhovna državna tožilka je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker ne navaja, katere določbe materialnega ali procesnega zakona naj bi bile z izpodbijanima sklepoma prekršene.
Zahteva obtoženca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.
Obtoženec v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh ne navaja kršitev kazenskega zakona ali kršitev določb kazenskega postopka, ki bi kazale na nezakonitost izpodbijanih sklepov, ampak navaja in utemeljuje izključno svoje nezadovoljstvo do nepravnomočne obsodilne sodbe. Preizkus zakonitosti in pravilnosti nepravnomočne obsodbe sodišča prve stopnje ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora, zato je Vrhovno sodišče obravnavano zahtevo obtoženca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).