Appeal dismissed: Protection of legality requests cannot be filed solely for erroneous fact-finding.

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. A.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ-77 v zvezi s 3. odstavkom 9. člena KZJ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obs. A.K. dne 3.10.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljal kršitev kazenskega zakona - zmotno uporabo določil 3. odstavka 9. člena KZJ in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj zagovornik uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, s tem ko za razliko od obeh sodišč meni, da je bilo dejanje obs. A.K. storjeno v silobranu in ne v prekoračenem silobranu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obs. A.K. spoznan za krivega, da je v prekoračenem silobranu, na način kot je podrobneje opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ko je odvračal od sebe istočasen protipraven napad S.B., le tega hudo telesno poškodoval. Sodišče je ugotovilo in v obrazložitvi sodbe tudi navedlo razloge, zakaj je ocenilo, da je obsojenec storil to dejanje v prekoračenem silobranu in ne v silobranu, kot se je zagovarjal. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, to je določilo 3. odstavka 9. člena KZJ o prekoračenem silobranu.

Pri silobranu mora biti podana sorazmernost med intezivnostjo napada in obrambe, pri čemer se ta sorazmernost presoja glede na vse objektivne in subjektivne okoliščine primera. Čeprav silobran ni izključen tudi v primeru, ko obstaja nesorazmernost med poškodbami, ki sta jih utrpela napadalec in tisti, ki se je branil, pa ni moč pritrditi zagovorniku, da sorazmernost intenzitete napada in obrambe ni mogoče ugotavljati tudi na podlagi medsebojno prizadejanih telesnih poškodb. Sicer pa s tem, ko zagovornik trdi, da obsojenec dejanja ni storil v prekoračenem silobranu, temveč v silobranu, češ da sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je bila obsojenčeva obramba nesorazmerna oškodovančevemu napadu, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona - nepravilne uporabe določil 1. in 2. odstavka 9. člena KZJ - temveč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. O kršitvi kazenskega zakona je namreč moč govoriti le, če je sodišče na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazenski zakon. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljene kršitve kazenskega zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo zagovornika obs. A.K. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).