Supreme Court dismisses appeal where plaintiff failed to state property value required for review in non-monetary claims.

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Podredni zahtevek na plačilo denarnega zneska temelji na drugi dejanski in pravni podlagi kot primarni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Gre za samostojen zahtevek, katerega usoda je različna od primarnega zahtevka. Zato vrednost podrejenega zahtevka nima vpliva na vrednost spornega predmeta, na katerega se nanaša glavni zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika vsak 21/48 nepremičnin vl.št. 23 ter vl.št. 110, 114, 135 in 140 in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na plačilo 1.999.008,00 Sit z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je razveljavilo sodbo prve stopnje glede odločitve o denarnem zahtevku, zavrnilo pa je pritožbo glede odločitve o ugotovitvi lastništva in izstavitvi zemljiškoknjižne listine in v tem delu potrdilo sodbo druge stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči zavrnili primarni tožbeni zahtevek z različnimi razlogi, pri čemer pa za drugostopno stališče ni potrebnih dejanskih ugotovitev. Osporava tudi drugostopno stališče, da bi se moral tožbeni zahtevek glasiti na ugotovitev obstoja izročilne pogodbe in meni, da to stališče ni v skladu z določbo 187.čl. ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in naloži tožeči stranki tudi plačilo revizijskih stroškov.

Javni tožilec Reublike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine z vlogo z dne 18.1.1989. Ta zahtevek je dopolnila v vlogi z dne 26.7.1990 in ga nato ponovila še v vlogi z dne 18.10. 1991, vendar v nobeni od teh vlog ni navedla vrednosti spornega predmeta. Podredno postavljeni zahtevek na plačilo denarnega zneska temelji na drugi dejanski in pravni podlagi. Gre za samostojen zahtevek, katerega usoda je različna od primarnega zahtevka. Zato vrednost podrejenega zahtevka nima vpliva na vrednost spornega predmeta, na katerega se nanaša glavni zahtevek.

Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo, kadar so izpolnjeni pogoji po 382.čl. ZPP. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (2. odst. 186.čl. ZPP). To je potrebno zaradi določbe 382.čl. ZPP, ki v tretjem odstavku določa, da ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta v tožbi, pravice do revizije nima. Ker tožeča stranka ni ravnala tako, je revizijsko sodišče njeno revizijo zavrglo ( 392.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odst. 166.čl. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.