Supreme Court dismisses appeal against disciplinary visit restrictions for a fugitive prisoner, upholding total communication bans.

Zahteva zagovornice obt. B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Omejitev obiskov in dopisovanja se lahko izreče za časovno določeno obdobje tudi s popolno prepovedjo oddajanja in sprejemanja pisnih pošiljk in sprejemanja obiskov, lahko pa se takšna prepoved omeji na določene osebe ali na eno od obeh pravic ali pa se obiski skrajšajo oziroma zmanjša njihovo število ali omeji pošiljanje pisanj in podobno.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepoma Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki sta navedena v uvodu tega sklepa, je bila na podlagi 212. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obt. B.F., zoper katerega je bila vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja neopravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena Kazenskega zakona SFRJ, pravnomočno izrečena disciplinska kazen omejitve obiskov in dopisovanja za čas od 5.8. do 5.9.1995, ker je pobegnil iz zapora, kjer se je izvrševal pripor.

Zoper ta sklepa je zagovornica obt. B.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, namreč 11. točke (pomotoma navaja 13. točko) 1. odstavka 371. člena in 1. odstavka 212. člena ZKP, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Trdi, da sklep predsednice razpravljajočega senata ni utemeljil domnevne zlorabe pisnega komuniciranja in obiskov za dogovor in pomoč pri pobegu obtoženca iz zapora. Omejitev dopisovanja in obiskov se lahko izreče le tako, da se z odredbo določeni obseg dopisovanja in obiskov skrajša oziroma omeji. Tako stališče potrjuje tudi smiselna uporaba določb 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora in 1. odstavek 68. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Predlaga, da se izrečena disciplinska kazen odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je mnenja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, ker je preuranjena, saj obt. B.F. še ni bil pravnomočno obsojen v času vložitve zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na določbe 1. odstavka 420. člena ZKP, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, je vrhovno sodišče na stališču, da je dopustna tudi zoper pravnomočne sklepe sodišča, ki so bili izdani pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari.

Ni točna trditev v zahtevi, da zloraba dopisovanja in obiskov obt. B.F. ni obrazložena: v sklepu senata, s katerim je bila zavrnjena pritožba obtoženca zoper sklep o disciplinski kazni, so navedeni razlogi za takšno stališče senata, namreč, da je bil pobeg obtoženca brez dvoma načrtovan in izveden s pomočjo zunanjih oseb, pri čemer se je priprti obtoženec nujno moral poslužiti tudi dopisovanja in obiskov (poleg telefonskih sporočil). Sicer pa zloraba obiskov in dopisovanja ni pogoj za izrek disciplinske kazni, s katero se te komunikacije omeji, ker sodišče tako sankcijo izreče za vsak disciplinski prestopek priprtega.

Sodišče je izreklo omejitev obiskov in dopisovanja za čas od ...

do... tako, da je v izrek sklepa prepisalo zakonsko besedilo iz 1. stavka 1. odstavka 212. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo, da velja omejitev teh komunikacij za ta čas v celoti, torej za vse osebe (razen za zagovornika) in za obe vrsti občevanja. Vrhovno sodišče razlaga določbo 1. odstavka 212. člena ZKP tako, da se omejitev lahko izreče za časovno določeno obdobje tudi s popolno prepovedjo oddajanja in sprejemanja pisnih pošiljk in sprejemanja obiskov, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru, lahko pa se takšna prepoved omeji na določene osebe ali na eno od obeh pravic ali pa se obiski skrajšajo oziroma zmanjša njihovo število ali omeji pošiljanje pisanj in podobno. Po določbah 3. odstavka 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora namreč predsednik okrožnega sodišča v sporazumu z upravnikom zapora na splošno odredi dneve, čas in trajanje obiskov

pripornikov in disciplinska kazen po 1. odstavku 212. člena ZKP omeji tako določene pravice obiskov. Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbe 35. člena pravilnika o izvrševanju pripora ni ustrezno, ker te določbe omejujejo obiske iz povsem drugih razlogov, ne pa zaradi disciplinske kazni.

Tudi primerjava z določbami 1. odstavka 68. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni ustrezna. Po teh določbah ima obsojenec na prestajanju kazni zapora pravico do neomejenega dopisovanja z ožjimi družinskimi člani, pod določenimi pogoji pa tudi z drugimi osebami, do obiskov svojcev enkrat tedensko najmanj trideset minut, sicer pa je življenje in delo obsojencev natančneje določeno s hišnim redom, ki ga predpiše upravnik zavoda v soglasju z ministrom za pravosodje. Pravni in dejanski režim pripornikov in obsojencev na kazen zapora je torej zelo različen in ni primerljiv in zakonsko določene pravice obsojencev po najkrajšem obisku obsojenca ni mogoče prenašati na položaj pripornikov. Vrhovno sodišče zato meni, da z izpodbijanima sklepoma niso bile prekršene določbe 1.

odstavka 212. člena ZKP.