Appeal court dismisses protection of legality request based on alleged incomplete fact-finding.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of the Republic of Slovenia dismissed the defense attorney's request for protection of legality regarding a conditional sentence for dangerous driving. The defense argued the lower courts failed to verify conflicting expert opinions, but the prosecution contended this merely challenged the court's evaluation of evidence rather than a legal violation. The court ruled that requests for protection of legality cannot be filed solely due to alleged incomplete or erroneous fact-finding, as such issues fall within the court's discretionary power to assess evidence.
Legislator headnote
AI generatedZKP 420. člen 2. odst. 2; ZKP 423. člen 2. odst. 4: A request for protection of legality cannot be filed based solely on an alleged incomplete or erroneous finding of fact, as this constitutes a challenge to the court's evaluation of evidence rather than a violation of the Criminal Procedure Act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
[OBRAZLOŽITEV]
S sodbo Okrožnega sodišča v LJ z dne..., je bil obs. S.Š. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ RS/1977. Po 50. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) je sodišče izreklo obsojencu pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 255. člena KZ RS/1977 določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne..., pritožbi zagovornika obsojenca in njegove žene zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zagovornik obsojenca, odvetnik B.Z. iz L., v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da VS RS obe sodbi razveljavi in obsojenca oprosti "krivde in kazni".
Vrhovni državni tožilec RS svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obsojenčev zagovornik v zahtevi ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev zakona ter da z navedbo, da sodišče ne bi smelo verjeti le eni skupini izvedencev, izpodbija le dejansko stanje, zaradi česar pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Kdaj je podana kršitev kazenskega zakona, je določeno v 372. členu ZKP. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nikakršne take kršitve, pač pa v zahtevi navaja, da sodišče ni ravnalo prav, ker je eni skupini izvedencev prometne stroke verjelo, drugi skupini izvedencev prometne stroke pa ne. S takimi navedbami izpodbija le dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Prav tako ni utemeljena navedba zagovornika, da je sodišče arbitriralo, saj je iz razlogov pravnomočne sodbe razvidno, da je bilo kar 5 izvedenskih mnenj izvedencev prometne stroke podrobno ocenjenih, prav tako pa so bile poleg zagovora obsojenca podrobno ocenjene izpovedbe prič A.K., P.G. in J.D.. V zahtevi za varstvo zakonitosti torej zagovornik obsojenca uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP navedenega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.
Vrhovno sodišče RS je zato zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.