Supreme Court acquits defendant of fraud for lack of intent to gain illegal profit, ruling only misrepresentation exists.

Zahtevi obs. M.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v M. z dne 9.5.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v M., z dne 6.9.1995, spremeni tako, da se obs. M.S. po 1. točki 358. člena ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je z namenom, da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil drugega v zmoto in ga s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja kaj storil, na način, da je dne 16.3.1992 v svojstvu lastnika prodajalne "S." pri firmi B. v M. nabavil različne artikle iz tekstila v vrednosti skupaj 53.175,00 SIT, pri čemer z lastnikom firme B., I.A., dogovoril 30-dnevni rok plačila in mu s tem dal vedeti, da bo nabavljeno blago v dogovorjenem roku plačal, čeprav je vedel, da tega ne bo mogel storiti, ker je njegova prodajalna slabo poslovala in je bil sam že zadolžen, s tem, ko blaga ni plačal, pa je na škodo firme B., M., pridobil za 53.175,00 SIT protipravne premoženjske koristi.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Oškodovanec, podjetje B., M., se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Storilec, ki sklepa pogodbo z lažnimi navedbami o roku izpolnitve obveznosti, ne stori kaznivega dejanja goljufije, saj ni izkazan njegov namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, lahko pa stori kaznivo dejanje preslepitve kupcev po 2. odstavku 237. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v M. M.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej določilo kazen 3 mesece zapora z enoletno preizkusno dobo. Odločilo je, da mora obdolženec plačati oškodovancu znesek 53.175,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo je obsojenec dne 3.10.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

V skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP je vrhovno sodišče izvod zahteve poslalo v odgovor nasprotni stranki, Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo navaja, da obsojenec kršitev kazenskega zakona pojasnjuje s tem, da vsako neplačilo dolga še ni kaznivo dejanje, s tem pa uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, predlaga, naj vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je ravnanje storilca, s katerim ta pri oškodovancu ustvari ali ohrani zmotno predstavo, zaradi katere ta kaj stori v škodo svojega ali tujega premoženja, mora pa biti posebej motivirano, storilec mora ravnati z namenom, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Kaznivo dejanje goljufije je mogoče storiti tudi z navideznim nakupom , ko storilec od oškodovanca -

prodajalca izvabi blago z lažno obljubo, da ga bo plačal, čeprav je že takrat odločen, da blaga nikoli ne bo plačal in da si bo zato pridobil protipravno premoženjsko korist. Po mnenju sodišča prve in druge stopnje, naj bi obsojenec storil tako obliko kaznivega dejanja goljufije. Po oceni vrhovnega sodišča pa opis dejanja v izreku sodbe znakov takega kaznivega dejanja ne vsebuje. Po opisu dejanja naj bi obdolženec oškodovanca spravil v zmoto s tem, da je ob nabavi različnih artiklov z njim "dogovoril 30-dnevni rok plačila in mu s tem dal vedeti, da bo nabavljeno blago v dogovorjenem roku plačal, čeprav je vedel, da tega ne bo mogel storiti...". Iz takega opisa pa ne izhaja, da je obdolženec ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma z namenom, da blaga nikoli ne plača, izhaja le, da obsojenec že ob nabavi blaga ni nameraval spoštovati dogovorjeni rok plačila. Storilec, ki sklepa pogodbo z lažnimi navedbami o načinu izpolnitve obveznosti, pa ne stori kaznivega dejanja goljufije, saj ni izkazan njegov namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, lahko pa stori kaznivo dejanje preslepitve kupcev po 2. odstavku 237. člena KZ, ki pa je predpisano šele v tem zakonu, v kazenskem zakonu Republike Slovenije, ki je veljal ob času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pa ni bilo predpisano.

Obsojenec zato utemeljeno uveljavlja, da je z izpodbijano sodbo kršen kazenski zakon, ker dejanje, opisano v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Odločba o premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je oškodovanec napoten na pravdo, temelji na določbi 3. odstavka 105. člena ZKP.

Odločba o stroških kazenskega postopka, ki bremenijo proračun, pa temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP.