Supreme Court dismisses appeal claiming violation of law regarding calculation of single sentence after conditional pardon revocation.

Zahteva obsojenega F.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

3. odst. 110. čl. KZ določa, da se v primeru preklica pogojnega odpusta pri izteku enotne kazni vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal. Zato sodišče ni kršilo zakona s tem, ko ni izreklo obsojencu enotne kazni z upoštevanjem celotne prej izrečene kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. F.N. spoznan za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Z isto sodbo mu je bil preklican pogojni odpust po sodbi TS v N., enote v N. z dne 19.4.1994, s katero mu je bila izrečena kazen 7 let in 5 mesecev zapora, nakar mu je bila, upoštevaje še ne prestani del kazni iz te sodbe v trajanju enega leta in 38 dni, izrečena enotna kazen dveh let zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil obs. F.N. dne 24.10.1995 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče z izrekom enotne kazni kršilo zakon. Meni, da bi moralo sodišče izreči enotno kazen z upoštevanjem celotne kazni zapora v trajanju 7 let in 5 mesecev, ki mu je bila izrečena s sodbo z dne 19.4.1994, opr. št. Ks 79/94, saj je kazen enega leta in 38 dni zapora, ki mu je bila združena, le del prejšnje kazni. Pri tem se obsojenec sklicuje tudi na sodno prakso. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodno reši njegovo zahtevo in mu izreče enotno kazen.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker mu je bila enotna kazen izrečena skladno s 3. odstavkom 110. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v svoji zahtevi smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V konkretnem primeru pa, po presoji vrhovnega sodišča, ta kršitev ni podana. Obsojencu je bila namreč enotna kazen izrečena v skladu z določbo 3. odstavka 110. člena KZ, ki določa, da se v primeru preklica pogojnega odpusta pri izreku enotne kazni "vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal". V obravnavanem primeru je to 1 leto in 38 dni zapora - od prej izrečene kazni 7 let in 5 mesecev zapora. Zato sodišče ni kršilo zakona, s tem ko ni izreklo obsojencu enotne kazni z upoštevanjem celotne prej izrečene kazni. Takšen način izreka enotne kazni pri preklicu pogojnega odpusta, kot ga uveljavlja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, je bil predpisan v 3. odstavku 35. člena kazenskega zakona Republike Slovenije iz leta 1977. Ta določba pa se za obsojenca ne more uporabiti, saj je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil po uveljavitvi novega KZ, ki predpisuje (v že citiranem 3. odstavku 110. člena) drug način izreka enotne kazni pri preklicu pogojnega odpusta. Zato je tudi brezpredmetno obsojenčevo sklicevanje na (prejšnjo) sodno prakso.

Ker torej zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, je moralo vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).