Supreme Court dismisses appeal against traffic accident conviction due to non-material discrepancy in factual findings.

Zahteva obs. J.M.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Med iztekom sodbe sodišča prve stopnje ter njeno obrazložitvijo je res podano nasprotje, vendar pa je vrhovno sodišče ocenilo, da ne gre za nasprotje o bistvenih okoliščinah poteka prometne nezgode.

Prometna nezgoda se je pripetila zato, ker je obsojenka zapeljala na prednostno cesto, ne da bi se poprej prepričala, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, pri tem pa je zaprla pot vozniku motornega kolesa, ki nezgode kljub zaviranju ni mogel preprečiti, pri čemer pa ni bistveno, ali je motorno kolo padlo že med zaviranjem ali šele v trčenju v osebni avtomobil obsojenke.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo TS v N., enote v N., z dne 23.11.1994, je bila obsojenka spoznana za krivo kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl.251/III in I KZ-77. Po čl.52 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila po čl.251/III KZ-77 določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v K. je s sodbo z dne 9.2.1995, zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenka je dne 5.6.1995 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11.točki I.odstavka 371.člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da VS RS razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Med izrekom sodbe sodišča prve stopnje ter med njeno obrazložitvijo je res podano nasprotje. V izreku sodbe je namreč navedeno, da je M.P. z motornim kolesom trčil v sprednji levi del obsojenkinega osebnega avtomobila, zaradi česar se je motorno kolo prevrnilo ter sta njegov voznik in njegov sopotnik T.Š. padla, medtem ko iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je moral voznik motornega kolesa zaradi obsojenkinega izsiljevanja prednosti zavirati, pri tem pa je motorno kolo spodneslo, pri drsenju po cestišču pa trčilo v sprednji levi del obsojenkinega osebnega avtomobila. Vendar pa je VS RS, tako kot že pritožbeno sodišče, ki se je s tem nasprotjem ukvarjalo, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ocenilo, da ne gre za nasprotje o bistvenih okoliščinah poteka prometne nezgode. Prometna nezgoda se je pripetila zato, ker je obsojenka zapeljala na prednostno cesto, ne da bi se poprej prepričala, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, pri tem pa je zaprla pot vozniku motornega kolesa, ki nezgode kljub zaviranju ni mogel preprečiti, pri čemer pa ni bistveno, ali je motorno kolo padlo že med zaviranjem ali šele v trčenju v osebni avtomobil obsojenke.

Obsojenkine navedbe, da v pravnomočni sodbi ni obrazložen očitek, da je s svojim vozilom zaprla pot vozniku motornega kolesa, so povsem neutemeljene, saj so na straneh 4-6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeni o tem izčrpni razlogi, pojasnjeno pa je tudi, na podlagi katerih dejstev in dokazov je štelo sodišče to okoliščino za dokazano. V razlogih pravnomočne sodbe so torej navedeni razlogi, ki jih je morala po določilu VII.odstavka 357. člena ZKP-77 vsebovati obrazložitev sodbe.

Obsojenka pa z nadaljnjo trditvijo, da je trdno prepričana, da je imel voznik motornega kolesa dovolj prostora, da bi lahko zapeljal mimo po desni strani njenega že ustavljenega vozila, pri čemer navaja, da je to razvidno iz skice in fotografij kraja prometne nezgode, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz tega razloga. Sicer pa iz skice in fotografij kraja prometne nezgode izhaja, da voznik motornega kolesa, ki je sicer glede na prometne razmere vozil prehitro, kar je bilo v pravnomočni sodbi ugotovljeno, te možnosti ni imel.

Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega se lahko vloži to izredno pravno sredstvo. Zato je VS RS njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).