Supreme Court allows appeal against indictment, ruling legal definition is essential for defendant's rights.

Zahtevi obdolženega D.J. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v C. z dne 12.7.1995, spremeni tako, da se po 2. odstavku 276. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v C. z dne 3.4.1995, vrne Okrožnemu državnemu tožilcu v C., da v treh dneh odpravi pomanjkljivosti v obtožnici.

[JEDRO]

Zakonska določila v 169. in 171. členu KZ poleg pravne opredelitve kaznivega dejanja dajejo poseben pravni položaj obtožencu v kazenskem postopku, zato je pravna opredelitev dejanja bistven sestavni del obtožnice, kljub določilu čl. 279 ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v C. je bil kot neutemeljen zavrnjen ugovor obdolženega D.J. zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v C. z dne 3.4.1995, Obdolženi D.J. je dne 6.9.1995 zoper navedeni sklep Okrožnega sodišča v C. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi je uveljavil, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, katerega kaznivega dejanja je sploh obtožen, obtožnica pa bi morala vsebovati tudi pravno kvalifikacijo. Obtožnica namreč navaja, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po 2. odstavku 178. člena KZ, takšnega kaznivega dejanja pa ni. Obtoženec meni, da dejanje ni storjeno s tiskom, če je storil kaznivo dejanje razžalitve po 1.

odstavku 169. člena KZ, kaznivega dejanja razžalitve pa ni mogel storiti po 1. odstavku 171. člena KZ, ker gre pri tem členu za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, poleg tega pa po 1. odstavku ne gre za dejanje, storjeno v tisku. Obdolženec želi jasno vedeti, česa je obtožen. Poleg tega uveljavlja, da je v ugovoru tudi navedel neizpodbitno dejstvo, da članka ni napisal sam in se mu zdi čudno, kako tožilec in senat vesta, kaj je v pogovoru z novinarko izjavljal. V zahtevi uveljavlja tudi malomaren opis obtožnice ter predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep oziroma samo odloči o ugovoru zoper obtožnico.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Okrožnega sodišča v C. je sicer pravilno stališče, da se ob ugovoru zoper obtožnico ni možno spuščati v dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ker je to naloga razpravljajočega senata, pri čemer tudi vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more izpodbijanega sklepa ocenjevati z vidika zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno izpodbija tisti del sklepa Okrožnega sodišča v C., ki ugovor zoper obtožnico zavrača z obrazložitvijo, da obtožnica vsebuje vse zahteve iz 269. člena ZKP, pri čemer pa senat ni vezan na pravno podlago, vsebovano v obtožnici. Senat ima takšno pooblastilo res v določbi 279. člena ZKP, toda pri tem je prezrl, da se opis dejanja v tenorju obtožbe ne sklada s pravno opredelitvijo, kar pa ima lahko vpliv na procesni položaj obdolženca. Vrstni red naštevanja pravnih opredelitev v obtožnici res ni pravilen, kot uveljavlja obdolženec, saj je 2. odstavek 178. člena le navezna okoliščina za opredelitev kaznivega dejanja razžalitve, tako da mora neposredno slediti pravni opredelitvi po 169. členu KZ. Ne iz opisa dejanja v tenorju tožbe, prav tako pa tudi iz obrazložitve ni jasno, ali naj bi obdolženec v steku storil tudi kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Iz obeh navedenih pravnih opredelitev sledijo določene pravice obtoženega, iz kaznivega dejanja po 169. členu sledi namreč ugovor, da dejanje ni storjeno z namenom zaničevanja, iz pravne opredelitve po 171. členu pa uveljavljanje dokaza resničnosti. Posledice so torej povezane s procesnim položajem obtoženega, zato v obravnavani zadevi ne gre zgolj za nevezanost na pravno presojo dejanja iz 279. člena ZKP, temveč za zakonska določila v 169. in 171. členu KZ, ki poleg pravne opredelitve kaznivega dejanja dajejo poseben pravni položaj obtožencu v kazenskem postopku.

Iz obrazloženega torej sledi, da v obravnavani zadevi zakonska označba kaznivega dejanja (1. točka 1. odstavka 269. člena ZKP) v obtožnici ni bila dovolj natančna. Takšno pomanjkljivost je potrebno odpraviti, zato je vrhovno sodišče odločilo, da v skladu z določbo 2. odstavka 276. člena ZKP izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru obdolženega D.J. zoper obtožnico ugodi in obtožnico vrne Okrožnemu državnemu tožilcu v C., ki mora v treh dneh, odkar mu je bila sporočena odločba vrhovnega sodišča, predložiti popravljeno obtožnico glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, opisanega v tenorju obtožnice.