Supreme Court dismisses appeal claiming new Criminal Code is milder and denies appealable error regarding police involvement.

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče po primerjavi KZ in KZJ glede obravnavanega kaznivega dejanja ugotavlja, da s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po 1. odst. 196. čl. KZ ne bi obsojenec prišel v boljši položaj oziroma novi KZ ne bi bil za obsojenca v ničemer milejši.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo TS v NM, enote v NM je bil obsojeni S.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ ter mu je bila izrečena kazen štirih let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 25.4.1994 naprej. Odvzeto mu je bilo tudi 2.124,9 g heroina, ki je bil namenjen za kaznivo dejanje. VSL je s sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, pritožbo zagovornika obsojenega S.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakonika ter predlagal, da VSL izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v "zakonit postopek in ponovno sojenje". Zahtevo je obrazložil s tem, da bi sodišče druge stopnje moralo ob uveljavitvi novega kazenskega zakonika s 1.1.1995 le-tega uporabiti ne glede na to, če gre za enako penalizacijo, ker je novi kazenski zakonik za obsojenca milejši. Kršitev kazenskega postopka vidi obsojenčev zagovornik v tem, da se obsojencu ni priznalo svojstvo napeljane osebe od takoimenovanega B. - policijskega sodelavca, kar bi sodišče moralo upoštevati pri ocenjevanju storjenega dejanja in bi morala biti penalizacija milejša.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona, ko z izpodbijano sodbo z dne 10.1.1995 obsojenčevega ravnanja ni pravno opredelilo po novem kazenskem zakoniku Republike Slovenije (KZ)

oziroma kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojenčev zagovornik že sam v zahtevi ugotavlja, da je predpisana kazen za navedeno kaznivo dejanje in kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZJ enaka, kljub temu pa meni, da je novi KZ za obsojenca milejši. Novi KZ bi se po 2.

odstavku 3. člena KZ moral uporabiti le v primeru, če bi bil za obsojenca milejši. Obsojenčev zagovornik ne pojasnjuje, v čem naj bi bil novi KZ za obsojenega S.B. milejši, pa tudi vrhovno sodišče ob primerjavi KZ in KZJ glede obravnavanega kaznivega dejanja ugotavlja, da s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ne bi obsojenec prišel v boljši položaj oziroma novi KZ ne bi bil za obsojenca v ničemer milejši.

V drugem delu zahteve obsojenčev zagovornik uveljavlja, da je bil obsojenec h kaznivemu dejanju napeljan s strani policijskega sodelavca B., vendar sta o tem zavzeli stališče že sodišči prve in druge stopnje. Sodišči sta ugotovili, da obsojenec v storitev kaznivega dejanja ni bil zapeljan, torej gre za ugotovitev dejanskega stanja. Obsojenčev zagovornik s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni možno uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicije obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.