Appeal against conviction dismissed because defense argued factual errors, not procedural violations under ZKP. Defense failed to cite specific procedural breach. Court rejected claim.

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik obsojenca z izpodbijanjem dokazne ocene dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. D.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena KZ-77. Za obe kaznivi dejanji mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, določena enotna kazen 11 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da dejansko stanje ne omogoča takšnih zaključkov, kot sta jih sprejeli obe sodišči v izpodbijani sodbi. Ostalo je odprto vprašanje, kdo je povzročitelj prometne nezgode in v kakšni meri je k nezgodi prispeval oškodovanec, ki ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je bil sodišču dosegljiv. Dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno. Odločitev sodišča temelji na predvidevanjih izvedenca prometne stroke in na izjavah, ki so bile dane policistom. Ni bil ugotovljen kraj prometne nezgode in način hoje oškodovanca. Ker ni ugotovljeno, kako je prišlo do prometne nezgode, obsojencu tudi ni mogoče dokazati vzročne zveze med njegovim ravnanjem in posledico. Zato mu tudi očitanih kaznivih dejanj ni mogoče dokazati, saj ni dokazov za to. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu izreče oprostilno sodbo, oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da zagovornik navaja le okoliščine, ki jih je šteti kot uveljavljanje zmotnega in nepopolnega dejanskega stanja. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava - torej kršitev kazenskega zakona, kar je zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, vendar ne pove, katera kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. Iz vsebine njegove zahteve pa je razvidno, da z izpodbijanjem dokazne ocene dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kolikor zagovornik s svojimi navedbami, da sodba temelji na izjavah, ki so bile dane policistom, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa vrhovno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je v dokaznem postopku vpogledalo v kazensko ovadbo PP K. - čeprav v kazenskem postopku ovadba ni dokaz - vendar je iz dokaznih zaključkov sodišča razvidno, da obsodilna sodba temelji na ugotovitvah ogleda kraja prometne nezgode, mnenju sodnega izvedenca cestno prometne stroke dr. J.K. in izpovedbi oškodovanca S.R., ki je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. Sodba torej ne temelji na izjavah, ki so bile dane policistom. Izpovedbo oškodovanca pa je sodišče na glavni obravnavi prebralo iz razloga po 1. točki 1. odstavka 333. člena takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

Po povedanem ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik, zato je moralo vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).