Court rejects appeal against traffic fine where claimant cites erroneous fact-finding under Article 203 of the Offenses Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for judicial protection against a traffic fine and driving ban. The defendant argued that the lower court made an erroneous finding of fact regarding the vehicle's failure to start due to a faulty ignition, which allegedly excluded liability. The court held that Article 203 of the Offenses Act does not permit a request for judicial protection based solely on alleged errors in fact-finding, as the appellate review confirmed no doubt existed regarding the established facts.
Legislator headnote
AI generatedArticle 203 of the Offenses Act; Article 204, paragraph 4 of the Offenses Act: A request for judicial protection cannot be based on the alleged erroneous or incomplete finding of fact, as the appellate court's review confirms the absence of doubt regarding the established decisive facts.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu člena 203 Zakona o prekrških ne more biti razlog za zahtevo za sodno varstvo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba Občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil zaradi prekrška po členu 227/II in I ZTVCP kaznovan z denarno kaznijo 3.900 tolarjev in s katero mu je bil po členu 39 Zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca.
Zagovornik kaznovanega v zahtevi za sodno varstvo uveljavlja razlog iz 1. točke 203. člena Zakona o prekrških v zvezi s 1. in 2. točko 187. člena navedenega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbi spremeni tako, da postopek zoper ustavi, podrejeno pa predlaga, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.
Zagovornik kaznovanega se sicer v zahtevi za sodno varstvo sklicuje na določilo 1. točke 203. člena Zakona o prekrških, pri čemer navaja, da dejanje, ki naj bi ga storil kaznovani, ni prekršek, kakor tudi, da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. Iz vsebine zahteve za sodno varstvo pa izhaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi namreč ponavlja zagovor kaznovanega, ponavlja pa tudi vse navedbe pritožbe zoper prvostopno odločbo o prekršku, ko navaja, da je vozilo kaznovanega zaradi nepravilne nastavitve vžiga zatajilo in obstalo, ponovni zagon avtomobila pa kaznovanemu ni uspel, zaradi česar je prišlo do trčenja. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu člena 203 Zakona o prekrških ne more biti razlog za zahtevo za sodno varstvo. Sicer pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusilo izpodbijano odločbo tudi v okviru določila člena 207a v zvezi s členom 222 Zakona o prekrških ter pri tem ugotovilo, da ni podan nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva za sodno varstvo vložena.
V obravnavani zadevi torej niso podani razlogi iz 203. člena Zakona o prekrških, zaradi česar je zahtevo za sodno varstvo v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena navedenega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.