Court dismisses corruption charges against a judge for minor ethical breaches and accepting small gifts from a co-defendant.

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani, spremeni tako, da se obsojenca M. T. in S. H. po členu 350 točka 1 ZKP.

o p r o s t i t a o b t o ž b e 1. obs. M.T.

da je kot sodnik okrožnega sodišča v svojstvu predsednika sveta ljudskih sodnikov v kazenski stvari zoper S.H. in sokriv. radi zločinstev po ZKND, na pobudo soobt. S. H. v izvrševanju svoje službe pogazil zakon z namero, da bi koristil obt. S.H., s tem, da je bil ponovno v stikih s soobt. S.H. katerega je obveščal o stanju stvari, mu osebno nesel na dom obtožnico zoper njegovega brata S.H., ga ob isti priliki povabil, naj pride k njemu v pisarno, kjer je potem od soobt. S.H. dvakrat prejel pismena obvestila, nekaj čokolade in zdravila, da jih nese bratu v zapor, pri prvem obisku prejel v dar od soobt. S.H. steklenico konjaka, da je soobt. S.H. že vnaprej zatrdil, da njegovemu bratu S.H. izrečena kazen ne bo presegala dveh let odvzema prostosti niti ne bo vsebovala zaplembe njegove imovine, da je kratko pred razpravo brez kakršnekoli službene potrebe dvakrat obiskal priprtega S.H. v zasliševalni celici, mu oddal od brata poslana pismena obvestila, čokolado in zdravila ter obakrat prenesel od priprtega S.H. soobt. S.H. pismena in ustna obvestila, pri čemer je S. dal v to svrho sam na razpolago papir in svinčnik, da je ob priliki teh obiskov S.H. razmotrival z njim o ustvaritvi najuspešnejše obrambe ter prav tako pomagal ustvarjati uspešno obrambo njegovemu bratu soobt. S.H., da je pri posvetovanju z nepravilnim tolmačenjem zadevnih zakonskih predpisov z vplivanjem na oba sosodnika uspel, da je ljudsko sodišče S.H. izreklo očitno prenizko kazen v pogledu odvzema svobode s prisilnim delom in zaplembe imovine, ki je v celoti ustrezala že popreje navedenemu dogovoru, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje zoper službeno dolžnost.

2. Obs. S.H.

da je soobt. M.T. z gori ad I. navedenimi dejanji naklepoma nasnoval, da je le-ta storil ad I. navedeno kaznivo dejanje zoper službeno dolžnost, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje nasnove h kaznivemu dejanju zoper službeno dolžnost.

[JEDRO]

Obt. kot sodnik bi moral odkloniti sojenje v zadevi zoper soobtoženca, njegovega sošolca, vendar pa njegovo ravnanje, kot je opisano, ni v ničemer vplivalo na to, da bi se v obravnavani zadevi kršil zakon. Sprejem darila, steklenice konjaka je bilo s strani obt. kot sodnika zanj neprimerno, kar sega le na področje sodniške etike.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila spoznana za kriva: obs. M.T. kaznivega dejanja zoper službeno dolžnost, obs. S.H. pa kaznivega dejanja nasnove h kaznivemu dejanju zoper službeno dolžnost. Obsojena sta bila:

- M.T. na kazen 4 let odvzema prostosti, v katero mu je bil vštet preiskovalni na odvzem političnih in državljanskih pravic po členu 5 točke a, b, c ZVK za dobo dveh let, na plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni. Prostostno kazen je prestajal do 1947, ko je bil izpuščen na prostost zaradi pomilostitve.

- S.H. na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic po členu 5 točke a, b in c za dobo dveh let, na odvzem lekarniške koncesije ter zaplembo lekarne, na plačilo 5.000 din povprečnine, stroškov kazenskega postopanja ter izvršitve kazni. Prostostno kazen je prestajal od 24.4.1946 do 22.7.1947, ko je bil izpuščen na prostost zaradi pomilostitve.

Zoper pravnomočno sodbo je javni tožilec RS dne 25.10.1993 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bil z njo kršen kazenski zakon, ker dejanji obs. M.T. in S.H. nimata vseh znakov kaznivih dejanj, za kateri sta bila obsojena ter predlagal, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca po členu 350 točka 1 ZKP oprostita obtožbe. Javni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obs. M.T. in obs. S.H. sicer vložil skupaj s tako zahtevo, vloženo v korist obs. S.H. in obs. M.L., ker pa se vsak del zahteve nanaša na posebno pravnomočno sodbo, jih je bilo treba obravnavati ločeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Dejanje obs. M.T. je bilo v pravnomočni sodbi pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje zoper službeno dolžnost. V razlogih sodbe pa je povedano, da je M.T. z vsem inkriminranim postopkom pogazil zakon v izvrševanju sodniške službe v nameri, da bi koristil priporniku obt. S.H., da naj bi torej storil kaznivo dejanje po pravnem pravilu par. 386/I in II KZ/1929, to je kaznivo dejanje pristranosti v službi. S to inkriminacijo je zakonodajalec ščitil nepristranost sodnikovega službenega poslovanja ali odločanja. Kriminalizirano je bilo pogaženje zakonitih predpisov, veljavnih za način izvršitve službenega dejanja, ki je bilo storjeno v nameri, da se neki osebi - razen osebi storilca - pridobi korist ali prizadane škoda. Pri tem ni smelo iti samo za formalne kršitve zakona, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava, ki nimajo odločilnega pomena, temveč za pogaženje zakona, torej za krepko zavestno neravnanje po zakonu v bistvenih stvareh (primerjaj dr. Metod Dolenc: Tolmač h kazenskemu zakoniku Kraljevine Jugoslavije, Tiskovna zadruga Ljubljana 1929, stran 568, kjer je še dano pojasnilo besede "pogaziti" - "mit Fuessen treten", "conculco").

Pritrditi je treba zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti, da kakšne kršitve zakona, kaj šele pogaženja zakona ni zazreti v ravnanju obs. M.T. če je izročil obtožnico obtoženčevemu bratu, če je obiskal pripornika, mu nesel nekaj hrane in zdravil, papir in svinčnik in z njim razpravljal o njegovi obrambi in tudi ko je pri posvetovanju senata utemeljeval svoj predlog za odločbo o kazni in uporabi zakona za obtoženca. Slednje je še toliko bolj na dlani v luči sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 12.10.1994, s katero je bil v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti obs. S.H. celo oproščen za večino kaznivih dejanj (med njimi tudi za dejanje, da naj bi bil organizator be-ga), glede katerih naj bi obs. M.T. po pravnomočni sodbi na posvetovanju senata in pri utemeljevanju pravne podlage za odločbo o kazni obs. S.H., kršil zakon v obsojenčevo korist.

Vrhovno sodišče LRS je v napadeni sodbi sicer upravičeno kritiziralo obs. M.T., da bi pač moral odkloniti sojenje v zadevi obs. S.H., ker sta bila sošolca, ni pa to, kot je zgoraj obrazloženo, v ničemer vplivalo na to, da bi se v obravnavani zadevi kršil, kaj šele pogazil zakon v korist S.H. Končno pa je, kar zadeva neznatno darilo, steklenico konjaka, ki jo je prejel od soobs. S.H., šlo sicer za sodnika neprimerno dejanje, ki pa sega le na področje sodniške etike, saj ga zaradi neznatne kriminalne količine ne moremo oceniti niti za kaznivo dejanje pasivnega podkupovanja in pristranosti sodnikov po par. 387 KZ/29.

Po povedanem v ravnanju obs. M.T. ni znakov kaznivega dejanja zoper službeno dolžnost po pravnem pravilu par. 386/I in II KZ/29, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Ker dejanje obs. M.T. nima znakov kaznivega dejanja, tudi ravnanje obs.S.H., ki naj bi M.T. naklepoma nasnoval k njegovemu ravnanju (po pravilu: ni udeležbe, če storilec ni storil kaznivega dejanja, primerjaj npr. dr. Franjo Bači†: Krivično pravo, op†i dio, Informator ZGP 1978, stran 338), ni kaznivo dejanje.

Po povedanem je bilo treba ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti napadeno pravnomočno sodbo spremeniti tako, da se obs. M.T. in obs. S.H. po členu 350 točka 1 ZKP oprostita obtožbe, da sta storila, prvi kaznivo dejanje zoper službeno dolžnost (po par. 386/I in II KZ/29), drugi pa kaznivo dejanje nasnovanja k temu kaznivemu dejanju.