Supreme Court rejects retrial request, ruling transport includes driving a car with drugs and language rights were not violated.

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prenašanje mamila pomeni vsako krajevno premeščanje mamila v takem pomenu kot ga ima izraz "transportiranje". Samo prevažanje mamila je sestavina izvršitvenega dejanja, zato je obtoženec kot voznik sostorilec, ne pa pomagač.

Za kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 364. člena ZKP gre le, če je obtoženec prikrajšan za pravico uporabljati svoj jezik na glavni obravnavi.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu sta bila obtoženca spoznana za kriva, da sta storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije). Obsojena sta bila na 7 mesecev zapora in na 8 mesecev zapora, pri čemer je bil obema vštet v kazni. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu sta bili pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. je vložil pravočasno zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nezakoniti, ker se opirata na določbi KZ SFRJ in ZKP, čeprav ta zakona od 31.12.1993 v Republiki Sloveniji nimata nobene veljave. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje v nasprotju s 371. členom ZKP obravnavalo pritožbo v nenavzočnosti obsojenca, čeprav je njegov zagovornik zahteval, da se ga pokliče na sejo. Kršena je tudi določba 1. točke 1. odstavka 351. člena ZKP, ker v izreku ni navedeno, kako naj bi obsojenec prenašal mamilo. Namreč obsojenec je z avtomobilom prevažal soobsojenca, ne pa mamilo. Izrek je tudi pomanjkljiv, ker v njem ni navedeno, kaj naj bi kateri od soobsojencev storil v zvezi z mamilom. Obsojencu ni dokazano, da bi bil vedel za mamilo, ki ga je imel pri sebi soobsojenec. Nesprejemljivo je, da sodišče druge stopnje zaključek iz sodbe sodišča iz prve stopnje o eventualnem naklepu obsojenca ocenjuje le kot "lapsus", ne pa kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Sicer pa so bile določbe kazenskega postopka kršene tudi zato, da soobsojenca, ki sta oba albanske narodnosti, nista bila od vsega začetka zaslišana v svojem jeziku. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, pri čemer naj se tudi prekine izvršitev kazni.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

V obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje je posebej opozorjeno, da so bile določbe kazenskega zakona SFRJ in zakona o kazenskem postopku uporabljene v skladu z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, 1/91-I). Ta ustavni zakon v 1. odstavku 4. člena izrecno določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo predpisom Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Trditev v zahtevi, da omenjena določba od 31.12.1993 več ne velja, je brez vsake pravne podlage.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe z uveljavljanjem, da obs. ni dokazano, da bi bil osebno prenašal mamilo, oziroma, da bi bil vedel za soobsojenčevo prenašanje mamila, smiselno izpodbija dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno, le-to pa ni razlog iz katerega bi se po zakonu smelo vložiti tako izredno pravno sredstvo.

Senat vrhovnega sodišča ob obravnavanju zadeve ni imel pomislekov v tej smeri, da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi izhajali vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ. To velja zlasti tudi za znak "prenašanja", ki je po navedbah opisa dejanja v izreku sodbe glede obs. izhajalo iz dejstva, da je skupaj s soobsojencem z osebnim avtomobilom "prepeljal" mamilo. Namreč, nesmiselno bi bilo ta zakonski znak razlagati samo v tem pomenu, da prenaša mamilo tisti, ki ga peš in nasploh le telesno nosi kot osebni tovor. Z oznakom prenašanje je treba razumeti vsako krajevno premeščanje mamila v takem pomenu kot ga ima izraz transportiranje, torej kot razširjen tuji izraz, ki bi v neposrednem prevodu sicer tudi pomenil prenašanje, vendar pa se danes na splošno uporablja za označbo vsakršnega prenašanja, premikanja, ali odpremljanja tovora. Nakazovanje pritožbe, da je obsojenec kot voznik osebnega avtomobila kvečjemu le pomagal soobsojencu, ki je imel pri sebi mamilo, ni sprejemljivo, ker je samo prevaženje mamila sestavina izvršitvenega dejanja in zato takoimenovana udeležba v ožjem pomenu ne pride v poštev.

Zahteva ob sklicevanju na kršitve določb kazenskega postopka ne upošteva, da se izreden preizkus pravnomočne sodbe sme zahtevati samo zaradi nekaterih kršitev, ki so izrecno naštete v 2. in 3. točki 427. člena ZKP. Iz spisa je razvidno, da je na glavni obravnavi zoper obs., ki je državljan Republike Slovenije, po narodnosti pa Albanec, sodeloval tolmač za albanski jezik. Izvajane zahteve, da bi moral biti tolmač navzoč že v postopku pred glavno obravnavo, so brezpredmetna glede na to, da je razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe v 2. točki 327. člena ZKP lahko podan le, če je obdolženec, čeprav je to zahteval, prikrajšan za pravico, da uporablja svoj jezik na glavni obravnavi ali obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Enako je brez pomena tudi uveljavljanje, da naj bi bil v sodbi sodišča prve stopnje opis dejanja v izreku premalo natančen, obrazložitev pa naj bi bila v nasprotju z izrekom, pri čemer naj ne bi šlo le za lapsus, ampak za nasprotje z določbo 1. točke 1. odstavka 351. člena ZKP in za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, kajti ta bistvena kršitev po določbi 2. odstavka 427. člena ZKP ni taka, da bi se zaradi nje smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Kar zadeva sklicevanje zahteve, da naj bi bila zaradi nenavzočnosti obsojenca na seji pritožbenega senata prekršena določba 371. člena ZKP, pa je treba pripomniti, da se v takem primeru, ko je obdolženec v priporu, ima pa svojega zagovornika, poskrbi za njegovo navzočnost na seji pritožbenega senata po 2. odstavku 371. člena ZKP samo, če predsednik senata ali senat spozna, da je to smotrno. S pritožbenim sklepom senata, da za navzočnost priprtega obsojenca na seji pritožbenega senata, o kateri sta bila tako on kot tudi njegov zagovornik pravilno obveščena, ni potrebno poskrbeti, torej ni mogla biti kršena nobena določba kazenskega postopka.

Glede na to, da zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenih utemeljenih razlogov po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, je bilo treba to zahtevo v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.