Legislator Case Law & Legislation
Sklep IV Ips 43/94 ECLI:SI:VSRS:1994:IV.IPS.43.94 AI generated

Appeal court rejects defense's judicial review request because no appeal was lodged against the first-instance decision. The defendant was only liable under the first-instance ruling which became final. Judicial review is only available against a second-instance decision. The request is dismissed as inadmissible.

Case Number Sklep IV Ips 43/94
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for judicial review as inadmissible. The defendant was convicted solely based on a first-instance decision that became legally binding after all appeal periods expired, as no appeal was filed against it. The court held that judicial review is only permissible against a second-instance decision, which did not exist for the defendant in this case.

Legislator headnote

AI generated

Article 203, paragraph 1 and 2 of the Offences Act; Article 204, paragraph 2 of the Offences Act: A request for judicial review is admissible only against a second-instance decision; therefore, a person is entitled to such review only if an appeal was lodged against the first-instance decision.

Keywords

AI generated
judicial review admissibility second instance decision first instance appeal finality of judgment Offences Act provisions

Cited Legislation

AI generated
Article 203, paragraph 1 of the Offences Act
Article 203, paragraph 2 of the Offences Act
Article 204, paragraph 2 of the Offences Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

Po zakonu je kaznovani upravičen do zahteve za sodno varstvo samo takrat, kadar je bila zoper odločbo organa prve stopnje v njegovo korist ali škodo vložena pritožba. Kaznovani ni vložil pritožbe zoper odločbo organa 1. stopnje, zato je ta odločba postala pravnomočna. Glede na to, da z odločbo organa druge stopnje ni bilo v ničemer odločeno v zvezi s kaznovanim, saj je bilo odločeno le o pritožbi zagovornika obd. pravne osebe in druge odgovorne osebe, je šteti, da kaznovani do vložitve zahteve za sodno varstvo ni upravičen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo Komisije za prekrške Carinarnice so bili spoznani za odgovorne podjetje in odgovorna oseba prekrška po 1. točki 1. odstavka 369. člena Carinskega zakona, pa napeljevanja h prekršku po 1. točki 1. odstavka 369. člena Carinskega zakona v zvezi s 14. členom Zakona o prekrških ter bili kaznovani z denarnimi kaznimi podjetje. Z odločbo Republiškega senata za prekrške, ki je navedena v uvodu, je bila pritožba zagovornika obdolžene pravne osebe in obdolžene odgovorne osebe zavrnjena kot neutemeljena in potrjena odločba o prekršku organa prve stopnje.

Zoper odločbo organa druge stopnje, ki je navedena v uvodu, je vložil zahtevo za sodno varstvo zagovornik kaznovanega. V zahtevi se sklicuje na razloga iz 1. in 2. točke 203. člena Zakona o prekrških ter predlaga, naj se izpodbijana odločba ali razveljavi ter preda v ponovno odločanje ali pa spremeni tako, da se odločba organa prve stopnje ustrezno spremeni.

Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Iz razlogov, ki so navedeni v 1. in 2. točki 203. člena Zakona o prekrških, je mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati samo odločbo, izdano na drugi stopnji. Iz take vsebine nedvomno izhaja, da je obdolženec po zakonu do zahteve za sodno varstvo upravičen samo takrat, kadar je bila zoper odločbo organa prve stopnje v njegovo korist ali v njegovo škodo vložena pritožba. V postopku o prekršku zoper kaznovanega pa taka aktivnost glede vlaganja pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje ni bila izražena in zato tudi glede njega ni bila izdana nobena odločba organa druge stopnje. Imenovani je bil spoznan za odgovornega in kaznovan zgolj na podlagi odločbe organa prve stopnje, ki je s potekom vseh pritožbenih rokov tudi glede njega postala pravnomočna. Glede na to, da z odločbo organa druge stopnje, ki je navedena v uvodu, sploh ni bilo nič odločeno v zvezi s kaznovanjem imenovanega, je treba imenovanega tudi šteti za osebo, ki ni upravičena do vložitve zahteve za sodno varstvo.

Glede na to, da vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo organa prve stopnje ni dovoljena, v zvezi z odločbo organa druge stopnje pa kaznovanega ni šteti za osebo, ki bi imela pravico podati zahtevo za sodno varstvo, je bilo treba vloženo zahtevo zagovornika v skladu z določbo 2. odstavka 204. člena Zakona o prekrških zavreči kot nedovoljeno.