Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Ips 232/93 ECLI:SI:VSRS:1993:I.IPS.232.93 AI generated

Supreme Court quashes conditional sentence revocation due to lack of defendant's hearing and single-judge error.

Case Number Sodba I Ips 232/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the public prosecutor's request for legal protection, ordering the revocation of the lower court's final decision. The defendant had failed to meet conditions of a suspended sentence, leading to its revocation by a single judge without a hearing. The court ruled this procedurally flawed because Article 509 of the Criminal Procedure Act requires a hearing of the defendant if available before revoking a suspended sentence, and such cases must be decided by a collegiate panel, not a single judge.

Legislator headnote

AI generated

Article 509 of the Criminal Procedure Act; Article 364 of the Criminal Procedure Act: A hearing of the convicted person is mandatory before revoking a suspended sentence if they are available, and such revocation must be decided by a collegiate panel rather than a single judge to ensure procedural legality.

Keywords

AI generated
conditional sentence revocation collegiate panel requirement mandatory defendant hearing procedural legality violation single judge error legal protection request suspended sentence conditions

Cited Legislation

AI generated
Article 509 of the Criminal Procedure Act
Article 364 of the Criminal Procedure Act
Article 23/VI of the Criminal Procedure Act
Article 56 of the Criminal Code of the SFRJ
Article 428/V of the Criminal Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba temeljnega sodišča razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. II. Izvršitev pravnomočne sodbe se prekine.

[JEDRO]

Seja, na kateri se odloča o predlogu za preklic pogojne obsodbe, se opravi ob pogoju, da so bile stranke in oškodovanec o njej v redu obveščeni, v nenavzočnosti pa le ob pogoju, da je bil obsojenec, če je dosegljiv, pred tem zaslišan. Opustitev zaslišanja obsojenca v postopku za preklic pogojne obsodbe bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo temeljnega sodišča je bila obsojencu za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po čl. 98/I KZ RS izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora, preizkusno dobo in s posebnim pogojem, da v enem mesecu po pravnomočnosti sodbe plača zaostalo preživnino in da v naprej tekoče plačuje preživnino. Obsojenec tega posebnega pogoja ni izpolnil in je bila zato pogojna obsodba preklicana s pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe.

Zoper pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Seja po čl. 509/III ZKP, na kateri se odloča o predlogu za preklic pogojne obsodbe se, ob pogoju, da so bili stranke in oškodovanec o njej v redu obveščeni, sicer res lahko opravi v njihovi nenavzočnosti, vendar le ob nadaljnjem pogoju, določenem v čl. 509/II ZKP, da je bil pred tem zaslišan obsojenec, če je dosegljiv (da obs. ne bi bil dosegljiv, v spisu ni podatkov). To zaslišanje namreč ni namenjeno samo preverjanju, ali je izpolnil obveznost, ki mu je bila naložena s pogojno obsodbo, marveč v primeru, da je ni bil izpolnil, tudi ugotovitvi razlogov, zakaj ni bila izpolnjena. Šele po zaslišanju obeh strani, se sodišče lahko utemeljeno odloči, ali bo pogojno obsodbo preklicalo ali pa bo izreklo kakšno drugo odločbo po čl. 56 KZ SFRJ. Spričo vseh teh pravic, ki jih ima obsojenec, pomeni opustitev njegovega zaslišanja v postopku za preklic pogojne obsodbe, tako kršitev kazenskega postopka, ki bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (čl. 364/II ZKP).

Poleg navedene relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je bila, kot še to utemeljeno uveljavlja javni tožilec RS v svoji zahtevi, v obravnavani zadevi zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po čl. 364/I tč. 1 ZKP. O preklicu pogojne obsodbe je namreč odločal sodnik posameznik, namesto zunajobravnavni senat po čl. 23/VI ZKP, kot to določa čl. 509 ZKP. Slednji namreč odloča o preklicu pogojne obsodbe tudi tedaj, če je prvostopenjsko sodbo izdal sodnik posameznik.

Po povedanem je bilo treba utemeljeni zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti ugoditi ter napadeno sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti navedene napake tako, da bo najprej določeni sodnik zaslišal tudi obsojenca, če bo dosegljiv, nato pa bo predsednik zunajobravnavnega senata razpisal sejo senata in o njej obvestil javnega tožilca, obsojenca in zastopnico mladoletnega oškodovanca. Če stranke in zastopnica mladoletnega oškodovanca, ki bodo v redu obveščeni, ne bodo prišli, to ne bo oviralo senata, da ne bi imel seje (čl. 509/III ZKP). Pri ponovnem odločanju bo senat lahko upošteval tudi tisto, kar je navedel zagovornik v zahtevi za izredno omilitev kazni z dne 30.9.1993 (list. št. 46), o kateri senat Vrhovnega sodišča RS ni mogel odločati, ker je v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti, obavnavano pravnomočno sodbo razveljavil.

Glede na to, da obsojenec po sporočilu ljubljanskih zaporov z dne 4.10.1993 (list. št. 51), od tega dne prestaja kazen, je bilo treba s smiselno uporabo določbe čl. 428/V ZKP odločiti, da se izvršitev pravnomočne sodbe prekine do ponovnega odločanja o preklicu pogojne obsodbe.

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bili v tej odločbi uporabljeni v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).