Appeal dismissed for non-monetary claim where plaintiff failed to state property value in suit.

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Gre za eventualno kumulacijo zahtevkov (2.odstavek 188.člena ZPP) oz. za združevanje zahtevkov, ki pa sta samostojna zahtevka, le da ju sodišče lahko obravnava združeno, če so izpolnjeni pogoji iz 2. in 3.odstavka 188.člena ZPP. V takih primerih pa je dovoljenost revizije treba presojati posebej glede vsakega spora.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala nerazdelno plačilo 366.391,00 SIT s pripadki in ugotovitev, da obstoji tožničina terjatev do višine 682.265,00 SIT. Zavrnilo pa je tožbene zahtevke iz nasprotne tožbe: S.I. in A.I. sta primarno zahtevala ugotovitev, da sta prispevala k ohranitvi in povečanju premoženja A.S., vpisanega pri vl. št. 226 z naštetimi parcelami, nepremičnine vpisane v vl. št. 423 in 1/2 nepremičnine v vl. št. 454 iste k.o., vse v višini 1/2; zahtevala sta tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice za vsakega do 1/4. Delno pa je ugodilo njunemu podrednemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.013.483,00 SIT s pripadki in obsodilo tožnico na plačilo 2.331.218,00 SIT s pripadki. Obe pravdni stranki sta se pritožili. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek iz nasprotne tožbe. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izreku glede pobotnega ugovora in zavrnilni del, ki se nanaša na podredni zahtevek iz nasprotne tožbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlagata S.I. in A.I. (v nadaljevanju tožeča stranka) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da ugodi njunemu primarnemu zahtevku iz nasprotne tožbe, oz. podrejeno, da obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Menita, da so določbe Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč, ki omejujejo dedovanje, v nasprotju 33.členom Ustave, saj sedaj Republika Slovenija ne omejuje več lastninske pravice. To pa sta tožnika pridobila z delom in vlaganji.

Na vročeno revizijo je tožena stranka odgovorila in prerekala revizijske navedbe ter predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Tožnika sta v nasprotni tožbi primarno zahtevala ugotovitev, da sta pridobila z delom in vlaganji solastninski delež na označenih nepremičninah, ter da je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Podrejeno pa sta zahtevala plačilo 21.000 SIT. Gre torej za eventualno kumulacijo zahtevkov (2.odstavek 188.člena ZPP) oz. za združevanje zahtevkov, ki pa sta samostojna zahtevka, le da ju sodišče lahko obravnava združeno, če so izpolnjeni pogoji iz 2. in 3.odstavka 188.člena ZPP. V takih primerih pa je dovoljenost revizije treba presojati posebej glede vsakega spora. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku na ugotovitev solastninskega deleža na spornih nepremičninah in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Po 2.odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382.člena ZPP. Po 2. in 3.odstavku 382.člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega premeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke (glede katerega vlaga revizijo) je nedenarni. Zato bi tožeča stranka morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Zato pravice do revizije nima in je revizijsko sodišče revizijo moralo zavreči (392.člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1.odstavku 166.člena, na 154. in 155.členu ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj revident ni uspel, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru ni v ničemer prispevala k odločitvi.