Appeal dismissed; statutory sick leave proves inability to work, burden of proof remains on appellant.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Predpisani bolniški stalež predstavlja oviro za delo in obenem dokaz, da tisti, ki mu je stalež odobren, ni sposoben za delo. Kdor trdi drugače, mora to tudi dokazati. Tožnik med postopkom ni ne trdil ne dokazal, da je toženka sposobna za neko konkretno pridobitno delo. Enako velja za trditev, da toženka prejema višjo pokojnino. Sodišče je imelo na razpolago podatke iz uradne evidence pristojnega organa, tožnik pa nepravilnosti podatkov ni uspel dokazati. Tudi v tem primeru je bilo dokazno breme na njegovi strani.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na zvišanje preživnine. Tožena stranka je po tej sodbi dolžna od 1.6.1993 plačevati zvišano preživnino v znesku 3.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi sodišče moralo s pomočjo izvedencev in drugih dokazov ugotavljati, za kakšna dela je toženka še sposobna. Ugotoviti bi tudi moralo višino njene pokojnine. Vztraja pri trditvi, da toženka pri svojih starših dobro in lagodno živi. Predlaga, da revizijsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nikakršne kršitve določb pravdnega postopka sodišči nista zagrešili, ko ob dokazu, da je toženka v bolniškem staležu, nista ugotavljali za kakšna dela bi morda še bila sposobna. Predpisani bolniški stalež predstavlja oviro za delo in obenem dokaz, da tisti, ki mu je stalež odobren, ni sposoben za delo. Kdor trdi drugače, mora to tudi dokazati. Tožnik med postopkom ni ne trdil ne dokazal, da je toženka sposobna za neko konkretno pridobitno delo, uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji pa ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Enako velja za trditev, da toženka prejema višjo pokojnino. Sodišče je imelo na razpolago podatke iz uradne evidence pristojnega organa, tožnik pa nepravilnosti podatkov ni uspel dokazati. Tudi v tem primeru je bilo dokazno breme na njegovi strani. S tem, ko se je sodišče pri presoji višine toženkinih prejemkov oprlo na navedene podatke, ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka. Revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP tako ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Ob ugotovljenih višjih prejemkih tožnikovega očeta in ob dejstvu, da prejema za sina tudi otroški dodatek, sta sodišči pravilno presodili, da je očetovo materialno stanje vendarle ugodnejše kot toženkino. Toženka je bolna in nesposobna za delo. Njeni prejemki (15.000,00 SIT) so glede na njeno stanje tako nizki, da bi višja preživnina ogrozila njeno preživljanje. Tožnik pa je delovno sposoben, pri vzgoji in oskrbi pa mu pomagata tudi starša.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).