Appeal allowed; lower courts erred by dismissing inheritance claim without establishing legal interest per inheritance law.

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če je stranka napotena na pravdo na podlagi 210. čl. ZD, je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že z napotitvenim sklepom.

Z ugotovitvijo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev dedne pravice, ker zapuščine ni oz. je neznatna, sta sodišči prve in druge stopnje prevzeli vlogo zapuščinskega sodnika in tako nedovoljeno posegli v zapuščinski postopek. S tem sta onemogočili nadaljevanje zapuščinskega postopka in tako kršili navedene določbe ZPP in ZD.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala ugotovitev dedne pravice na podlagi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z njim. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Sodišče druge stopnje je prvostopni sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da isto sodišče z enim sklepom stranko napotuje na pravdo, z drugim pa tožbo, vloženo na podlagi te napotitve, zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa. To ni zakonito in tudi ni logično. Pravni interes je izkazan, saj obseg zapuščine še ni pravnomočno ugotovljen. Pa tudi če bi bil, se lahko kasneje najde novo premoženje. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne. Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji pravilno zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno odločili, ko sta tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrgli. S tem sta kršili 187. člen ZPP in 210. člen zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 16/76 in 23/78).

Po 2. odstavku 187. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če tožnik izkaže zanjo pravni interes.

Tožnica je bila napotena na pravdo v zapuščinskem postopku. Napotena je bila na podlagi 210. člena ZD zaradi tega, ker med dediči obstaja spor o obstoju življenjske skupnosti med tožnico in pokojnim in s tem spor o njeni dedni pravici. Ugotovitvena tožba, ki je predmet tega postopka, ima torej svoj temelj v posebnem predpisu. Pravnega interesa zato v takšnih primerih ni potrebno posebej izkazovati. S tem, ko je tožnica na podlagi napotitvenega sklepa tožbo vložila, je izkazala tudi svoj pravni interes.

Z zavrženjem tožbe je pravdno sodišče prekoračilo pooblastila, ki jih v pravdnem postopku, sproženem na podlagi napotila na pravdo, ima. Odločanje o dednopravnih zahtevkih je porazdeljeno med pravdno in zapuščinsko sodišče. Zapuščinski sodnik o nekaterih vprašanjih, ki se tičejo zapuščine in dedičev, sam ne sme odločiti. V takšnih primerih mora postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo (210. in 212. člen ZD). Šele ko pravdno sodišče odloči o spornem vprašanju, lahko zapuščinski sodnik postopek nadaljuje in ga tudi konča. Toda to ne pomeni, da lahko pravdno sodišče prevzame vlogo zapuščinskega sodnika.

Z ugotovitvijo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev dedne pravice, ker zapuščine ni oz. je neznatna, sta sodišči prve in druge stopnje prevzeli vlogo zapuščinskega sodnika in tako nedovoljeno posegli v zapuščinski postopek. S tem sta onemogočili nadaljevanje zapuščinskega postopka in tako kršili navedene določbe ZPP in ZD.

Kršili pa sta tudi 220. člen ZD. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale, kolikor jim ni bila priznana pravica, da lahko uveljavijo svoj zahtevek v pravdi. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku napotena na pravdo, kar pomeni, da v njem sodeluje. Ugotovitev, da je ali ni dedinja, se zanjo rešuje v okviru tega postopka (pa čeprav v pravdi). Zato jo bo sklep o dedovanju, izdan v tem zapuščinskem postopku, vezal. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da bo lahko tožnica po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, če se bo pojavilo kakšno premoženje, svojo dedno pravico uveljavljala tedaj, je zmotno. Določbe 141. člena ZD ni mogoče razlagati izolirano od navedenih določb ZD. Zapuščinsko sodišče mora odločitev o njeni dedni pravici vključiti v sklep o dedovanju, ki ga bo izdalo po končanju zapuščinskega postopka. Tega pa ne more, če pravdno sodišče o tožbi ne odloči meritorno.

Revizijsko sodišče je zato moralo oba sklepa razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (394. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti o tem ali tožnica dedno pravico ima ali ne, tj. o zahtevku, s katerim je bila napotena na pravdo.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.