Supreme Court dismisses appeal against bail order, ruling traffic violations count toward recidivism risk assessment.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Čeprav so prekrški milejša oblika kaznivih ravnanj, je sodišče ravnalo zakonito, ko je pri ugotovitvi o kontinuiranem nasilnem obnašanju osumljenca, ki utemeljuje sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, upoštevalo tudi število in naravo storjenih prekrškov.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega R.S. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka vlaga obdolženčeva zagovornica K.Š., odvetnica v M.S. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi ali odredi ukrep prepovedi približevanja oškodovanki.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

B. 4. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključke uvodoma navedenega sklepa glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in glede neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Ugotovitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora glede pripornega temelja, to je utemeljenega suma, da naj bi R.S. 13.4.2009 storil kaznivi dejanji nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zahteva ne izpodbija.

5. Zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče prve stopnje obrazložilo na podlagi ugotovitev, da je bila osumljencu v letu 2003 že izrečena kazen pet mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nasilništva, s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni K 49/2007 z dne 8.4.2008 pa kazen en mesec zapora zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Poleg tega je upoštevalo tudi podatek o petih plačilnih nalogih in o osmih sodbah Okrajnega sodišča v Lenartu, izdanih v zadevah zaradi prekrškov. Te okoliščine po subjektivni plati razumno utemeljujejo zaključek izpodbijanega sklepa, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljeni R.S. na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Okoliščina (ki sicer niti ne predstavlja dela ugotovljene dejanske podlage izpodbijanega sklepa), da je osumljeni z navedenima sodbama izrečeni zaporni kazni že prestal, ne pomeni, da R.S. zato velja za neobsojenega (82. člen KZ-1) in za presojo v okviru te zadeve ni pomembna. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da so prekrški, zaradi katerih je bil osumljeni kaznovan, milejši delikti in da zato "ne morejo prispevati k razlogom za odreditev pripora". Sodišče namreč ni ravnalo nezakonito, ko je pri ugotovitvi o kontinuiranem nasilnem obnašanju osumljenca, zlasti nasproti izvenzakonski partnerki Z.J., upoštevalo tudi število in naravo storjenih prekrškov. Kolikor pa zagovornica meni, da so zaključki sodišča napačni v dejanskem pogledu, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Objektivnega vidika sklepanja o ponovitveni nevarnosti (teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno), zahteva ne problematizira, sodišče pa ga v izpodbijanem sklepu tudi sicer ni spregledalo.

6. Zahteva na več mestih neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je osumljeni v času, ko naj bi storil kazniva dejanja zoper oškodovanko Z.J., živel z njo v izvenzakonski skupnosti in na istem naslovu, sedaj pa se je oškodovanka odselila. Ob upoštevanju, da zahteva niti uvodoma niti ob posameznih očitkih ne pove, katero izmed "kršitev določb ZKP in Ustave RS" uveljavlja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila povzeta trditev (dobesedno enako) uveljavljana že v pritožbi in da je sodišče v drugostopenjskem sklepu nanjo odgovorilo (3. stran), tudi sicer pa gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da bi bilo v tej zadevi treba izbrati milejši ukrep (prepoved približevanja oškodovanki). Sodišče se je v izpodbijanem sklepu do neogibne potrebnosti pripora oziroma sorazmernosti odrejenega ukrepa opredelilo, podrobneje pa očitek v zahtevi ni konkretiziran (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato ga ni mogoče preizkusiti.

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice osumljenega R.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).