Supreme Court dismisses request for legality protection regarding unlawful entry into an enclosed atrium as a closed space.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

[JEDRO]

Atrij predstavlja funkcionalni del stanovanja oziroma tuj zaprt prostor, opredeljen v določbi prvega odstavka 152. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.10.2007 obsojenega T.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 350,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.5.2008 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 500,00 EUR.

2. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa jo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zavrača razlago vložnikov zahteve, da atrij ne predstavlja zaprtega prostora v smislu 152. člena KZ. Obe sodišči sta utemeljeno zaključili, da z ograjo omejen in z vrati zaprt atrij stanovanja, ne glede na to, če so vrata bila ali niso bila zaklenjena, predstavlja zaprt prostor, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, kot ga ima v mislih določba 152. člena KZ. Neupravičen vstop v ta prostor pa pomeni izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja, ki varuje zasebnost oziroma ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja. V zvezi z zatrjevano kršitvijo procesnega zakona vrhovni državni tožilec meni, da je sodišče samo ugotovilo neskladja v izpovedih navedenih prič in to neskladnost ocenilo ter ob tem napravilo pravilne zaključke v zvezi z vstopom obsojenca v atrij. Sodbi zato nista "protispisni" in vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih. Zahteva za varstvo zakonitosti graja zaključke sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar tudi pojasnjuje, zavedajoč se nedopustnosti uveljavljanja tega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pri tem opozarja Vrhovno sodišče na možnost ponovne ocene dejanskega stanja, ki jo omogoča določba 427. člena ZKP.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom. Slednji vztrajajo pri uveljavljanih kršitvah zakona, obsojenec pa v obširno obrazloženi izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca ter se zavzema za ponovno sojenje v tej zadevi.

5. Po navedbah vložnikov zahteve sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe kazenskega zakonika, konkretno 152. člena KZ. Po stališču zahteve obsojenec ni izpolnil niti objektivnih niti subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki mu je očitano. Prvih ne, ker odprt atrij ne predstavlja zaprtega prostora v smislu 152. člena KZ, drugih pa ne, ker prihod pred dom partnerja zaradi razčiščenja medsebojnih odnosov v sebi ne nosi naklepa za storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni zahteve storilo sodišče prve stopnje z zapisom v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe, in sicer, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano na podlagi izpovedb M. in D.O. V nadaljevanju s prikazom in njihovo razlago zaključuje, da gre za neskladja, ki jih višje sodišče v argumentaciji svoje sodbe utemeljeno ne pojasni in ki so relevantna tudi v smislu 427. člena ZKP, ker se na njihovi podlagi sodišču mora poroditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih odločbah.

7. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. Z njim se v skladu s 36. členom Ustave Republike Slovenije, v katerem je predpisana nedotakljivost stanovanja, varuje pravica vsakega posameznika do zasebnosti. Proti volji stanovalca ne sme nihče vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore (drugi odstavek 36. člena Ustave). Pri kršitvi te ustavne pravice gre za kaznivo dejanje, če so izpolnjeni vsi zakonski znaki iz 152. člena KZ, to je neupravičen vstop v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali z neodstranitvijo iz tujega stanovanja oziroma zaprtih prostorov. Tako v ustavni kot tudi sodni praksi se pojem stanovanja ne omejuje le na stanovanje v ožjem smislu, temveč tudi na vse prostore, v katerih ima posamezni državljan pravico do pričakovane zasebnosti. Že glede na zakonski opis kaznivega dejanja ni mogoče razlagati, da mora biti stanovanje ali drug zaprt prostor zaklenjen ter da je za neupravičeno vstopanje potrebno premagovanje kakršnihkoli ovir.

8. V tej zadevi je obsojencu očitano, da je vstopil v tuje stanovanje s tem, da je dne 8.7.2006 ob 23.20 uri brez dovoljenja vstopil v atrij stanovanja, kjer stanujeta D. in M.O. v L. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago, da atrij stanovanja, ki je ograjen in spada k stanovanju, predstavlja funkcionalni del stanovanja oseb, ki uporabljajo stanovanje. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedb prič D. in M.O., je ugotovilo, da je stanovanje v L. last Stanovanjskega sklada in da sta imenovana najemnika tega stanovanja, ki ima ograjen atrij z vrati ter štelo za dokazano, da je obsojenec vstopil v atrij in da za vstop ni imel njunega dovoljenja. Sodišče druge stopnje je, ko je presojalo pritožbene navedbe, soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter dovolj izčrpno obrazložilo odločitev, s katero je pritožbi obsojenca in zagovornikov zavrnilo. Glede na ugotovljena odločilna dejstva in prikazano razlago sta nižji sodišči utemeljeno sklepali, da atrij predstavlja tuj zaprt prostor, ki je opredeljen v določbi prvega odstavka 152. člena KZ.

9. Z navedbami, s katerimi zahteva opozarja na razmerje med obsojencem in M.O. ter na namen in razloge njegovega obiska in v zvezi s tem problematizira zaključek sodišča glede obsojenčevega naklepnega ravnanja, napada v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, kako presoja obsojenčev zagovor in izpovedbi prič D. ter M.O. Pri tem je upoštevalo, da obstajajo med izpovedbama slednjih razlike glede tega, kateri je prvi videl obsojenca v atriju stanovanja, kje v atriju se je nahajal obsojenec v trenutku, ko ga je vsak od njiju zagledal, in tudi glede tega, ali so bila vrata atrija zaklenjena ali odklenjena. Navedlo je tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na razlike v izpovedbah in presodilo, da te okoliščine niso bistvene in ne vplivajo na obstoj kaznivega dejanja. V skladu s takšno oceno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojencu na podlagi izpovedb M. in D.O. dokazan vstop v atrij stanovanja brez njunega dovoljenja, pri čemer je tak zaključek tudi obrazložilo. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da se je do neskladij v izpovedbah navedenih prič opredelilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je presodilo pritožbene navedbe in jih tudi razumno obrazložilo. V takem položaju ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Drugačna presoja izvedenih dokazov pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. V določbah prvega odstavka 420. člena ZKP so naštete kršitve zakona, ki jih stranke smejo uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato se vložniki zahteve ne morejo sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki jo uporabi Vrhovno sodišče, če nastane dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi. Gre za dvom o resničnosti tistih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen po trditvah zahteve. Ob upoštevanju take zakonske ureditve Vrhovno sodišče tudi ni dolžno presojati in odgovarjati na navedbe, s katerimi stranke opozarjajo na precejšen dvom o resničnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega T.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).