Supreme Court dismisses request for legal protection regarding valid service of judgment on known address.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Sodišče je obsojencu sodbo pravilno vročalo na naslov, ki ga je navedel zaslišan na glavni obravnavi, ko je bil tudi poučen, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo naslova in na posledice svoje neaktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. B.K. in A.A. sta bila z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem in prvem odstavku 289. člena KZ. Izrečeni sta jima bili kazni po štiri mesece zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka sta bila oproščena. Višje sodišče je pritožbo obdolženega A.A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo obdolženega B.K. pa je zavrglo kot prepozno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega B.K. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zatem dne 16.2.2009 še dopolnila. Meni, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je zavrglo obsojenčevo pritožbo kot prepozno bistveno kršilo določbe ZKP. Obsojenec v tistem času namreč na naslovu Ulica M. ni prebival, temveč je bil tedaj neznanega prebivališča. Opozarja na izrečen ukrep prepovedi približevanja materi in naslovu Ulica M. ter na dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 3.4.2008 na pristojni upravni enoti podalo pobudo za začetek postopka za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča. Sodišče bi tako moralo postopati po tretjem odstavku 120. člena ZKP oziroma obsojencu, ki nima zagovornika, in kateremu je vročalo sodbo s katero mu je bila izrečena zaporna kazen postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, ki bi navedeno dolžnost opravljal, dokler sodišče ne bi izvedelo za pravi naslov obdolženca. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti opozarja še na to, da bi moral vročevalec pustiti v hišnem predalčniku pisno sporočilo, naj bo obdolženec določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju, oziroma je opravil nadomestno vročitev v nasprotju z XII. poglavjem ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je sodišče obdolžencu vročilo sodbo sodišča prve stopnje na procesno veljaven način. Opozarja tudi na okoliščino, da obsojenec praviloma ni sprejemal sodnih pisem osebno, temveč jih je zanj prejel oče, ne glede na navedeno pa se je glavnih obravnav tudi udeleževal. Postopek za ugotavljanje dejanskega prebivališča, ki ga je začelo Okrajno sodišče v Ljubljani pri reševanju postopka o prekršku, na zakonitost izpodbijane sodbe nima nikakršnega vpliva, saj gre za dva povsem nepovezana postopka. Okrajnemu sodišču v Krškem je bil obsojenčev naslov ves čas postopka znan in so mu bila na ta naslov tudi vročena vsa sodna pisanja, skladno z določbami ZKP.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Procesnopravna relevantna dejstva v zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, razvidna iz spisa so:

- Okrožno državno tožilstvo v Krškem je dne 22.3.2006 zoper obsojenega B.K. (in obsojenega A.A.) vložilo obtožni predlog, kjer je pri obsojenemu B.K. kot kraj stalnega bivališča naveden naslov Ulica M.; - na ta naslov je bila obsojencu z nadomestno vročitvijo dne 10.5.2006 vročen obtožni akt; - isti naslov stalnega bivališča izhaja tudi iz izpiskov iz kazenske evidence, ki jih je dne 10.3.2006 in dne 27.8.2007 sodišču posredovalo Ministrstvo za pravosodje, Sektor za izvrševanje kazenskih sankcij; - sodišče je na glavne obravnave razpisane za dne 19.9.2007, 3.10.2007, 27.2.2008 in 19.3.2008 vabilo obsojenca, ki se je na vabila praviloma odzival (pristopil ni le na narok razpisan za dne 27.2.2008, ko kljub temu, da mu je bilo vabilo vročeno z nadomestno vročitvijo ni odzval, svojega izostanka pa tudi ni opravičil); - na glavni obravnavi razpisani za dne 19.3.2008 je obsojenec podal svoje osebne podatke (str. 102 spisa) in je kot naslov svojega bivališča navedel naslov Ulica M. Tedaj je bil tudi poučen o tem, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo naslova ter na posledice opustitve tega sporočila; - tega dne je bil tudi seznanjen z novim narokom za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 21.5.2008, tega naroka pa se obsojenec ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil. Sodišče je ocenilo, da so podani pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP in ga je sodilo in tudi obsodilo v nenavzočnosti. Izrečena mu je bila kazen štirih mesecev zapora; - sodba je bila obsojencu vročena po nadomesti vročitvi (sprejel jo je oče) 14.6.2008; - zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obsojenec pritožil dne 15. 7. 2008, ko je bila pritožba priporočeno poslana po pošti (sodišče jo je prejelo dne 17. 7. 2008); - pritožbeni rok se je iztekel po preteku 8 dni od dneva vročitve.

6. Višje sodišče v Ljubljani je na navedeno procesno dejansko stanje pritožbo obsojenega B.K. zavrglo kot prepozno. Pojasnilo je, da je osemdnevni pritožbeni rok nepodaljšljiv in da so zato podane okoliščine iz člena 389 ZKP.

7. Z navedenim pa se kot rečeno ne strinja zagovornica, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da je bil obsojenec v tistem času brez znanega bivališča, da nadomestna vročitev ni bila opravljena v skladu z zakonom, da je obsojenčeva mati edina stanovala na naslovu stalnega prebivališča in mu je sodno pisanje izročila šele dan pred vloženo pritožbo, ki je bila kot prepozna zavržena, sicer pa z materjo nista imela nikakršnih kontaktov, vse do meseca julija leta 2008 ko je obsojenec začel ponovno prebivati na domačen naslovu.

8. Glede na navedbe zagovornice v zahtevi, da je bil obsojenemu B.K. izrečen ukrep prepovedi približevanja materi stanujoči Ulica M. tik pred sporno vročitvijo in da se obsojenec po prenehanju tega ukrepa ni vrnil takoj v stanovanje svojega stalnega bivališča, je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 423. člena ZKP priskrbelo podatke o trajanju tega ukrepa. Iz sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je bil obsojenemu B.K. podaljšan ukrep prepovedi približevanja V.K. in J.K. obema stanujočima Ulica M. na približno 20 m in sicer dne 7.2., 6.3., 5.4., 4.5., 4.6., 4.7., 3.8, 3.10., 30.10. ter 30.11. 2007.

9. Po presoji navedenih procesnopravno relevantnih dejstev in navedb zagovornice v zahtevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojencu vročeno zakonito. Nobenega dvoma namreč ni, da sta nižji sodišči razpolagali s podatkom o obsojenčevem stalnem bivališču (Ulica M.). Nadalje tudi, da niti en sam podatek v spisu ne vnaša dvomov, da je obsojenec v kritičnem času (čas vročanja sodbe sodišča prve stopnje) na tem naslovu tudi živel. Dejstvo je namreč, da je ukrep prepovedi približevanja materi in očetu in s tem tudi omenjenemu naslovu prenehal več mesecev pred opravljeno vročitvijo sodbe (ne glede na to, da so starši očitno stike s sinom imeli tudi med trajanjem ukrepa, saj je ves čas in to tudi v letu 2007 nadomestno vročanje potekalo brez kakršnihkoli zapletov). Predvsem pa je glede presoje izpodbijanega procesnopravno relevantnega dejstva pomemben podatek, da je obsojenec zaslišan na glavni obravnavi opravljeni dne 19.3.2008 kot naslov svojega stalnega bivališča navedel naslov Ulica M., bil pa je tudi poučen, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo naslova in na posledice svoje neaktivnosti, pa o tem da bi imel kakršnekoli probleme s svojim bivanjem, ali da bi nameraval spremeniti naslov bivališča ni povedal ničesar. Tudi prejemnik sporne sodne pošiljke (oče) vročevalcu ni povedal ničesar iz česar bi se dalo sklepati, da sin na tem naslovu ne živi več, oziroma, da mu sodnega pisanja ne bo mogel izročiti.

10. Neutemeljene pa so tudi trditve zagovornice v zahtevi, da vročevalec ni opravil nadomestne vročitve v skladu z XII. poglavjem ZKP, saj bi moral pustiti v hišnem predalčniku pisno sporočilo, naj bo obsojenec določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju. Kot namreč izhaja iz podatkov v spisu je vročevalec ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZKP. Ko je ugotovil, da obdolženca ni na naslovu je 13.6.2008 pustil (ali pri starših ali v hišnem predalčniku) pisno sporočilo, naj bo naslednjega dne ob določeni uri v svojem stanovanju. Ker pa obdolženca ni bilo, je ravnal v skladu s 119. členom ZKP oziroma je bilo sodno pisanje naslednji dan vročeno odraslemu družinskemu članu (očetu). Res je sicer, da odrezka, ki se nanaša na "obvestilo o prispelem pismu" v spisu ni, ker je bila vročitev opravljena, vendar pa vsebuje vsako obvestilo o prispelem pismu formular, ki ga izpolni vročevalec o tem, kdaj in kje naj se oseba kateri mora biti pisanje osebno vročeno nahaja, če vročevalec tudi po tem osebe ne najde je ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona, (oziroma je v konkretni zadevi vročevalec storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti).

11. Glede na vse navedeno so navedbe zagovornice v zahtevi, da je obsojenec v kritičnem času živel na neznanem naslovu zgolj trditve, ki v zbranem procesnem gradivu nimajo nikakršne opore. Ker obdolženec ni bil neznanega bivališča tudi uporaba določbe tretjega odstavka 120. člena ZKP ne pride v poštev.

12. Vrhovno sodišče je glede na to, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena tega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o plačilu stroškov temelji na določbah 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.