Supreme Court dismisses appeal against bail order, upholding police authority to collect notices from non-witnesses without privilege warnings.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Policija oseb ne more zasliševati kot priče, zato osebe, od katerih policija zbira obvestila, tudi ne morejo imeti statusa privilegirane priče in jih policija ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 10.2.2009 zoper obdolženega S.S. odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer od 7.2.2009 od 20.20 ure dalje, pripor pa sme trajati najdlje en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep zunajobravnavnega senata je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in odpravo pripora oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu izreče drug milejši ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti.

3. Vrhovni državni tožilec F.M., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B. 5. Ni mogoče pritrditi razlogom zahteve obdolženčevega zagovornika, s katerimi utemeljuje, da v konkretnem primeru ni podana utemeljenost suma. Zahteva ne pojasni, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato teh trditev Vrhovno sodišče ni moglo preverjati. Ne drži pa niti trditev, da utemeljenosti suma ni mogoče opirati na uradne zaznamke o izjavah prič, ki niso bile poučene o privilegiju, da se odrečejo pričanju. S tem zahteva smiselno zatrjuje kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče se ne more strinjati s trditvijo zahteve, da sklep o odreditvi pripora temelji na nedovoljenih dokazih. Res je sicer, da gre v primeru uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih s strani D.M. (zunajzakonska partnerka), S.D. (brat), S.M. (mama) in S.H. (oče obdolženega) za osebe, ki bodo v postopku, v kolikor bodo zaslišane, na podlagi 236. člena ZKP uživale status privilegirane priče in bodo imele tudi možnost, da se pričanju odpovedo. V predkazenskem postopku pa ima policija na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP pooblastilo, da med drugim od oseb zbira obvestila, pri čemer velja na podlagi tretjega odstavka istega člena prepoved, da bi osebe zasliševala kot obdolžence, priče ali izvedence. Izjema velja za osumljenca, ki ga lahko pod pogoji iz 148.a člena ZKP tudi zasliši. Tudi v primeru, ko ne gre za zaslišanje kot preiskovalno dejanje, pač pa zgolj za zbiranje obvestil, mora, če ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti o njenih pravicah. Nasprotno pa v primeru, ko ne gre za osebe, ki so osumljene storitve kaznivega dejanja, policija teh oseb ne more zasliševati kot priče, pač pa od njih le zbira obvestila. Ker je tako, te osebe nimajo statusa priče ter tako po naravi stvari niti statusa privilegirane priče in jih policija seveda ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.

7. Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP je potrebno iz spisa izločiti obvestila, ki so jih policiji dale osebe, ki so se na podlagi 236. člena ZKP odrekle pričanju, v kolikor pa se pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. V tej fazi postopka torej še ni jasno, ali se bodo osebe, ki bodo v sledečem kazenskem postopku sicer imele status privilegirane priče, v resnici odrekle pričanju, ali ne, zato ni mogoče trditi, da gre za nedovoljene dokaze. Ni pa mogoče zanemariti niti dejstva, da sodišče utemeljuje sum ne samo na podlagi izjav oseb, ki bi se utegnile v nadaljevanju odreči pričevanju, pač pa tudi na podlagi izjave Z.A. ter obvestilu o telesnih poškodbah ter nenazadnje tudi na podlagi zaslišanja obdolženega, saj je ta dejanje smiselno priznal in ga obžaloval. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita.

8. Zahteva nadalje zatrjuje, da ni podana neogibnost pripora za varnost ljudi. V skladu z 20. členom Ustave RS in drugim odstavkom 202. člena ZKP se lahko pripor odredi samo, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Neogibnost posega se presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega sodišče tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). V okviru slednjega kriterija sodišče presoja, ali je pripor prilagojen teži konkretnega kaznivega dejanja oziroma ali je poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, katerega je osumljen.

9. Na neizpolnitev tega kriterija meri zahteva, ko zatrjuje, da kriminalna količina dejanja, ki se očita obdolženemu ni takšna, da bi opravičevala poseg v njegovo osebno svobodo, s čimer pa se ni mogoče strinjati. Preiskovalni sodnik je ugotovil, da se je obdolženi nad oškodovanko večkrat na različne načine fizično znesel, jo žalil, poniževal in ustrahoval, ter da so se taki dogodki zgodili že pred obravnavanim, v katerem pa je svojo nasilnost le še stopnjeval. Ugotovil je, da ima obdolženi težave s prekomernim uživanjem alkohola, zaradi česar bi v primeru izpustitve v domače okolje lahko prišlo do ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovljeno je bilo, da so podane tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost glede konkretnega kaznivega dejanja. Izvršitev očitanega kaznivega dejanja v opisanih okoliščinah pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča opravičuje sklepanje, da bi odprava pripora v tem primeru pomenila tveganje za varnost ljudi (obdolženčevih bližnjih) in da je pripor v razumnem sorazmerju z ugotovljeno nevarnostjo ponavljanja takšnih kaznivih dejanj. O neogibnosti pripora za varnost ljudi imata razumne razloge tako sklep preiskovalnega sodnika kot tudi sklep zunajobravnavnega senata, zato ne drži trditev zahteve, da sklep nima razlogov oziroma utemeljitve pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.