Supreme Court dismisses appeal against detention order for ensuring defendant's presence at trial.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Za odreditev pripora za zagotovitev navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena ZKP zadostuje, da se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo in za pripor ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom, navedenim v uvodu, zoper obtoženega B.Š. odredilo pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora s sodbo, opr.št. I Ips 150/2006 zavrglo, ker je štelo, da ni dovoljena. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 879/2006-16 z dne 18.9.2008, je bil sklep Vrhovnega sodišča razveljavljen in je zato Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno odločalo.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik obtoženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi. Navaja, da sklep pritožbenega sodišča nima razumne obrazložitve in da sodišče ni preizkusilo razlogov sklepa sodišča prve stopnje glede potrebne navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi. Vložnik zastopa stališče, da se pravica do sojenja v navzočnosti ne more sprevreči v dolžnost. Vložnik še poudarja, da mora dolžnost obdolženca, biti navzoč na glavni obravnavi, temeljiti na ustavnopravnem in zakonskem pooblastilu za vzpostavitev take dolžnosti, tovrstnih razlogov pa po njegovi oceni izpodbijani odločbi nimata.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da obtoženec ni imel pravice sam presojati, ali se bo glavne obravnave udeležil ali ne, ker je to pravica in dolžnost sodišča.

B. 4. Najbolj temeljna predpostavka vsakega pravnega postopka je dolžnost tistega, ki ga sodišče pokliče, da pride pred sodišče: si in ius vocat, ito. Tudi kazenski postopek je koncipiran na podlagi predpostavke, da je navzočnost obtoženca v postopku obvezna, samo v določenih primerih oziroma izjemoma je dopustno sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, to pa le takrat, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (tretji odstavek 307. člena ZKP). Glavna obravnava se praviloma opravi v navzočnosti obtoženca, to je posebej razvidno ne le iz določb XVII. poglavja ZKP, v katerem so določeni ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti, ampak tudi drugih določb, predvsem določb o glavni obravnavi (ZKP; Glavna obravnava in sodba). Zato ni mogoče pritrditi stališču vložnika, kolikor zatrjuje, da je navzočnost obtoženca na glavni obravnavi zgolj njegova pravica in ne dolžnost, ki bi bila določena z zakonom.

5. V sklepu sodišča prve stopnje je navedeno, zakaj je sodišče ocenilo, da je navzočnost obtoženca na glavni obravnavi, na katero je bil pravilno vabljen pa nanjo ni prišel niti ni izostanka opravičil, nujna. Sodišču tega ne bi bilo treba posebej ugotavljati, za odreditev pripora za zagotovitev navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena ZKP zadostuje, da se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo in za pripor ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP. Okoliščino, da navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni nujna, mora sodišče ugotavljati le, če se senat odloča o vprašanju, ali naj se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP). Ob takšni razlagi drugega in tretjega odstavka 307. člena ZKP se pokaže, da je vložnikovo pravno stališče, ki ga uveljavlja v zahtevi, zgrešeno, iz te zgrešene razlage pa tudi izvaja svoje trditve o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav razpravlja o pravu. Razlogi o pravu, ne glede na njihovo pravilnost ali nepravilnost ali odsotnost nikoli ne morejo biti podlaga za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik izrecno uveljavlja. Zahteva je tako očitno neutemeljena in jo je bilo treba v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti.